Slavoj Žižek: Dobrodošli na Trisolarisu, koncu narave

Ali vremenski pojavi, kakršen je Irma, ne pričajo o tem, da se tudi naš planet postopoma spreminja v Trisolaris?
Objavljeno
14. december 2017 13.00
Posodobljeno
14. december 2017 13.00
Slavoj Žižek
Slavoj Žižek

Med spremljanjem poročil o uničujočih posledicah orkana Irma sem se spomnil na Trisolaris, nenavaden planet iz Liu Cixinove znanstvenofantastične mojstrovine Problem treh teles (The Three-Body Problem). V njej znanstvenika pritegne navideznoresničnostna igra Tri telesa, v kateri se igralci znajdejo na tujem planetu Trisolarisu, katerega tri sonca vzhajajo in zahajajo v nenavadnih in nepredvidljivih intervalih: včasih se pojavijo zelo daleč, zaradi česar je ekstremno mrzlo, spet drugič vzidejo preblizu in prinesejo neznosno vročino, občasno pa minejo dolga obdobja, ko jih sploh ni videti. Igralci lahko na neki način dehidrirajo sebe in preostalo populacijo in se tako prebijejo skozi najhujša obdobja, toda njihovo življenje je nenehen boj z navidez nepredvidljivimi pojavi. Kljub temu jim sčasoma uspe ustvariti civilizacije in poskušajo predvideti nenavadne cikle vročine in mraza …

Ali vremenski pojavi, kakršen je Irma, ne pričajo o tem, da se tudi naš planet, Zemlja postopoma spreminja v Trisolaris? Uničujoči orkani, suše in poplave, da ne omenjam globalnega segrevanja ‒ ali ti pojavi ne nakazujejo, da smo priča nečemu, kar bi najustrezneje poimenovali »konec Narave«, pri čemer moramo Naravo razumeti v tradicionalnem smislu rednega, ritmičnega izmenjevanja letnih časov, ki je temeljno ozadje človeške zgodovine, nekaj, na kar se lahko zanesemo, da bo vedno tam.

Zunanji opazovalec si težko predstavlja, kakšen je občutek, če obsežna, gosto poseljena območja izginejo pod vodno gladino, zaradi česar milijoni ljudi ostanejo brez najbolj temeljnih koordinat svojega življenjskega okolja: zemlje z obdelovalnimi površinami ni več, prav tako ne kulturnih spomenikov, torej stvari, o katerih so sanjali. Tako so kakor ribe na suhem, pa čeprav sredi vode. Zdi se, kot bi se začela sesedati okolica, ki so jo tisoče generacij pred njimi dojemale kot najbolj očiten temelj svojega življenja.

Podobne katastrofe so se, seveda, dogajale že pred stoletji, nekatere poznamo še iz prazgodovine človeštva. Toda tisto, kar je danes, odkar živimo v »razočarani«, postreligiozni dobi, drugače, je, da teh katastrof ne moremo več smiselno opredeliti kot del večjega naravnega cikla ali kot izraz božjega srda.

William James je davnega leta 1906 takole opisal svoj odziv na potres: »Občutek je bil izključna mešanica evforije in spoštovanja. Evforije nad živostjo, v katero se lahko spremeni tako abstraktna ideja, kot je ‘potres’, ko je dejansko izkušena in prevedena v čutno realnost …, in spoštovanja zaradi dejstva, da lahko razmajana lesena hišica kljub tako silovitemu tresenju ostane cela. Niti sledu strahu nisem čutil, šlo je za čisto očaranost in sprejemanje.« Kako daleč smo na tem mestu od sesedanja temeljev posameznikovega življenjskega okolja!

Presenečenje prihaja od nas samih

Narava je vse bolj kaotična, ne zato, ker presega naše kognitivne sposobnosti, ampak predvsem zato, ker nismo sposobni obvladovati učinkov naših lastnih posegov v njeno delovanje ‒ kdo ve, kakšne bodo končne posledice našega biogenetskega inženiringa ali globalnega segrevanja?

Presenečenje prihaja od nas samih in se nanaša na nejasnost glede tega, kakšna je naša vloga v vsem tem: madež, ki kazi sliko, ni neki kozmični misterij tipa skrivnostne eksplozije supernove, ta madež smo mi, naša kolektivna aktivnost. To je to, kar imenujemo antropocen, nova doba v življenju našega planeta, v kateri se ljudje ne moremo več zanašati na Zemljo kot rezervoar, ki bo absorbiral vse posledice naše produkcijske dejavnosti.

Zavedeti se moramo, da živimo na »vesoljski ladji Zemlja« in da smo odgovorni za njeno stanje. V trenutku, ko postajamo sposobni vplivati na najbolj temeljne pogoje našega življenja, se moramo sprijazniti s tem, da smo samo še ena živalska vrsta na tem malem planetu. Ko bomo to ugotovili, bomo morali nujno spremeniti svoj odnos do okolja. Postati bi morali skromni akterji, ki sodelujejo s svojim okoljem in živijo v razmerah nenehnega iskanja še vzdržne ravni stabilnosti, brez neke a priori formule, ki bi nam zagotavljala varnost.

Ali to pomeni, da bi morali ubrati defenzivni pristop in poiskati novo mejo, se vrniti k nekemu novemu ravnovesju oziroma ga na novo izumiti? To je tisto, kar nam predlaga prevladujoča smer v ekologiji, in to je tudi naloga bioetike v odnosu do biotehnologije: slednja išče nove možnosti znanstvenih posegov (genske manipulacije, kloniranje ...), bioetika pa si prizadeva uveljaviti moralne omejitve za tisto, kar nam biotehnologija omogoča. Bioetika kot takšna ni imanentna znanstveni praksi, saj v to prakso posega od zunaj in ji nalaga eksterno moralo. Lahko bi celo rekli, da je bioetika izdaja etike, ki je imanentna znanstveni dejavnosti, etike po načelu »ne sklepaj kompromisov glede svojih znanstvenih želja, ampak jim neizprosno sledi«.

Še bolj kaotično, kakor smo mislili

Tovrstni poskusi omejevanja so obsojeni na propad, ker ne upoštevajo dejstva, da objektivne omejitve sploh ni: spoznavamo namreč, da sam objekt, torej narava, ni stabilen. Skeptiki radi poudarjajo meje našega znanja glede tega, kaj se dogaja v naravi, toda te meje nikakor ne implicirajo, da ne bi smeli opozarjati na ekološko grožnjo. Nasprotno, zanjo bi morali biti še bolj občutljivi, saj so razmere izredno nepredvidljive. Zadnje negotovosti glede globalnega segrevanja ne kažejo na to, da razmere niso pretirano resne, ampak da so še bolj kaotične, kakor smo mislili doslej, in da so naravni in družbeni dejavniki kompleksno medsebojno povezani.

Ali si lahko v boju proti tej grožnji pomagamo s kapitalizmom? Čeprav lahko ta brez težav spremeni ekologijo v področje kapitalskih vlaganj in konkurence, pa sama narava obravnavanega tveganja v svojem temelju izključuje tržno rešitev. Zakaj? Kapitalizem deluje samo v točno določenih družbenih okoliščinah: implicira zaupanje v objektiviziran mehanizem »nevidne roke« trga, ki, kot vrsta zvijačnosti uma, zagotavlja, da tekmovanje individualnih egoizmov deluje v smeri skupnega dobra.

Toda trenutno se okoli nas dogajajo radikalne spremembe: kar nam danes grozi za obzorjem, je doslej nepredstavljiva možnost, da lahko subjektivni poseg sproži ekološko katastrofo, denimo usodna biogenetska mutacija, jedrska ali podobna vojaško-družbena katastrofa in podobno. Prvič v zgodovini človeštva lahko dejanje posameznega socio-političnega akterja dejansko spremeni ali prekine globalni zgodovinski ali celo naravni proces.

Jean-Pierre Dupuy se na tem mestu sklicuje na teorijo kompleksnih sistemov, ki govori o njihovih nasprotnih lastnostih: o njihovem robustno stabilnem značaju in njihovi skrajni občutljivosti. Ti sistemi se lahko prilagodijo na velike motnje, jih integrirajo in ustvarijo novo ravnovesje in stabilnost ‒ vse do določenega praga (»točke brez vrnitve«), po katerem pa lahko že majhne motnje povzročijo popolno katastrofo in pripeljejo do nastanka povsem drugačnega reda. Dolga stoletja človeštvu ni bilo treba skrbeti glede vpliva njegovih produkcijskih dejavnosti na okolje, naravi se je uspelo prilagoditi na obsežno krčenje gozdov, na množično uporabo premoga in nafte …

Točka brez vrnitve

Toda danes ne moremo biti več tako prepričani, da se še nismo približali točki brez vrnitve, sploh ker je takšne točke mogoče z gotovostjo zaznati šele po tem, ko je že prepozno, torej v retrospekciji. Kar pa zadeva to, da je treba nujno nekaj storiti glede današnje grožnje različnih ekoloških katastrof: ali bomo to grožnjo vzeli resno in danes sprejeli ukrepe, ki bodo, če katastrofe ne bo, izpadli naravnost smešni, ali pa ne bomo storili ničesar in bomo tako v primeru katastrofe izgubili vse.

Najslabše pa bi bilo, če bi ubrali vmesno pot, torej sprejeli omejen nabor ukrepov, saj bi nam v tem primeru spodletelo ne glede na to, kaj se bo zgodilo (ključni problem je, seveda, da pri ekološki katastrofi ni vmesne poti: ali se bo zgodila ali pa se ne bo). V takšnih razmerah se zdi govorjenje o predvidevanju, preventivi in upravljanju tveganja nesmiselno.

Zato je nekaj zavajajoče pomirjajočega v pripravljenosti teoretikov antropocena, da za ogrožanje našega okolja krivijo nas, ljudi. Radi smo krivi, saj to pomeni, da je vse odvisno od nas, mi smo tisti, ki držimo v rokah vzvode katastrofe, kar pomeni, da se lahko tudi enostavno rešimo, in sicer tako, da spremenimo svoj način življenja. Tisto, s čimer se (predvsem na Zahodu) res težko sprijaznimo, je, da smo tudi (do neke nejasne stopnje) impotentni opazovalci, ki lahko zgolj sedijo in opazujejo, kakšna bo njihova usoda ‒ da bi se izognili takšni situaciji, smo se sposobni angažirati v brezumno obsesivnih dejavnostih, recikliramo papir, kupujemo ekološko pridelano hrano, karkoli, da le prepričamo sebe, da nekaj delamo, da tudi sami nekaj prispevamo ‒ tako kot nogometni navijač, ki iz domačega fotelja podpira svoje moštvo na televiziji ter vpije in skače v praznovernem prepričanju, da bo s tem nekako vplival na izid tekme ...

Ključno sporočilo torej je, da se mora človeštvo pripraviti na bolj »plastičen« in nomadski način življenja. Lokalne ali globalne spremembe okolja nam lahko vsilijo potrebo po doslej nepredstavljivem ‒ obsežnih družbenih spremembah. Predstavljajmo si, da po katastrofalnem vulkanskem izbruhu življenje na otoku ni več mogoče. Kam bodo šli njegovi prebivalci? Pod kakšnimi pogoji? Ali bi jim morali zagotoviti njihov lasten kos zemlje ali naj se enostavno razselijo po vsem svetu? Kaj, če bo severna Sibirija v prihodnje postala prijaznejša za poselitev in primernejša za kmetovanje, medtem ko bodo obsežna podsaharska območja postala preveč sušna za veliko populacijo, ki jih poseljuje? Kako bo potekala selitev prebivalstva, kako bo organizirana?

Ko so se podobne stvari dogajale v preteklosti, so se družbene spremembe odvile divje spontano, pospremljene z nasiljem in uničenjem. Takšen scenarij bi bil v današnjih razmerah, ko je orožje za množično uničevanje dosegljivo vsem državam, katastrofalen. Nekaj je jasno: radikalno bomo morali redefinirati nacionalno suverenost in iznajti nove ravni globalnega sodelovanja. Kaj pa globoke spremembe v ekonomiji in potrošništvu, ki jih bodo povzročili novi vremenski vzorci ali pomanjkanje vodnih in energetskih virov? Skozi kakšen proces odločanja bomo določali in izvajali takšne spremembe?

Prispevek je bil objavljen v Delovi prilogi D'18. Kolumno v angleškem jeziku lahko preberete tukaj.



Slavoj Žižek: Dobrodošli   na Trisolarisu,   koncu   narave

Slavoj Žižek. Foto: Blaz Samec