Dobrodošli v džungli: Na koncu sta vedno dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni

Oni dan je blatnodolsko zatohlost, ker obsojenci novinarje po tviterjih cinkarijo tujim tajnim službam, za hip razburkala zamisel o novih kvotah slovenske glasbe na radijskih programih. Da bi morali slovenski radii povečati delež slovenske glasbe z zdajšnjih 20 na 40 odstotkov in da bi morala polovico te nove kvote predstavljati glasba, mlajša od petih let, so si zamislili v največji opozicijski stranki. Dodaten bonus so namenili še radijskim programom na nacionalki, ki bi morali vrteti kar 51 odstotkov domače godbe.

No, tudi nacionalno TV-hišo so hoteli osrečiti z dodatnimi sto in nekaj zapovedanimi urami frišne domače te-ve produkcije, a − čeprav finančno dosti bolj zahteven zalogaj − za našo zgodbo to niti ni pomembno. Besedilo sprememb zakona o medijih je namreč doletela hitra in zaslužena smrt v prvi parlamentarni obravnavi. Kar je pravično in se spodobi. Redko smo namreč videli tako zelo diletantski zakonski predlog, da bi zaradi njega bili v zadregi ne le predlagatelji, pač pa vsak, ki bi besedilo prebral.

Ironija je toliko večja, ker je še vedno veljavni − in hkrati obupno zastarel − medijski zakon skozi parlamentarno rešeto spravila prav SDS, v času prve Janševe vlade. A ker je šel predlog sprememb v večna lovišča, je razprava o njem le še akademska, pa čeprav človek ne more mimo dejstva, da je SDS tokrat predlagala tudi obvezno predvajanje slovenske glasbe v dnevnih terminih, kar je bila ena ključnih rešitev prav tako predloga medijskega zakona takratne kulturne ministrice Majde Širca. No, tudi tisti predlog zakona (šlo je sicer za celovito novelo, ne zgolj za posamezne spremembe) so poslanci poslali v večna lovišča.

A vendarle je to priložnost, da kakšno rečemo o slovenski glasbi kot nosilcu identitete naroda in − to je bil eden od argumentov SDS za povečanje kvote − generatorju delovnih mest. Ker si avtor teh vrstic zadnjih nekaj olimpijskih ciklov služi kruh na eni od radijskih postaj, si domišlja, da o tej temi nekaj malega celo ve.

Kvote same po sebi niso slaba ideja. Treba je priznati, da so dejansko prispevale k večjemu deležu predvajane slovenske glasbe. In čeprav marsikatera radijska postaja še vedno vztraja pri stereotipu inferiornosti domače godbe in svojo zakonsko obvezo izpolnjuje tako, da jo predvaja le ponoči, stvari že nekaj časa niso več tako zelo enopomenske.

Še več: Glas ljudstva bo rade volje pripomnil, da je bolj kot domnevno umanjkanje slovenske glasbe problem večine (komercialnih) blatnodolskih radijskih postaj ta, da so si podobne kot jajce jajcu. Tega problema povečana kvota slovenske glasbe seveda ne bo rešila.

Kakor tudi ne bo rešila vprašanja narodove biti, povečala skrbi za slovenski jezik ali kako drugače pripomogla h gojenju domoljubja, kar so si zamislili predlagatelji zakonskih sprememb. Kajti, kdor išče odgovore na vprašanja o tem, kdo smo in kam gremo, v slovenski glasbi, ta bo grenko razočaran, saj so že

peli, da sta na koncu vedno dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni.

Pojmovanje glasbe, še posebej popularne glasbe, kot mehanizma za skrb za slovenski jezik in dvigovanje narodove samopodobe namreč pove več o

kot o glasbi sami. Časi, ko naj bi bila kultura v službi države in državnega so namreč že davno mimo. Tako zelo mimo, da so takratni danes že starejši državljani, ki jim mularija na avtobusu odstopi sedež. In v tem kontekstu pojmovanje glasbe kot orodja domoljubja radi prineso precej .

Po drugi strani pa je res, da se slika pomembno izboljša že, če razširimo definicijo »skrbi za slovenski jezik« tudi na razvoj socialnih in

jezikovnih zvrsti v glasbi  in če domoljubje definiramo kot »moja država, ne nujno moja vlada« in na željo po .

A ker je zakonska definicija slovenske glasbe že tako ali tako široka in zajema vso »glasbo slovenskega izvora«, je seveda utemeljeno domnevati, da je za predlagatelje povečanih kvot zvok piščali iz Potočke Zijalke bolj domoljuben kot komad o

, ki ni potreboval nikakršnih kvot, da bi postal masovni hit in del slovenskega glasbenega izročila.

Še najbolj bizarna pa je ideja, da bi več slovenske godbe na radijskih valovih pomenilo več delovnih mest. Morda bi si kakšna radijska postaja začasno celo omislila urednika za slovensko glasbo, saj si v eter nihče ne želi spustiti

slovenske glasbene scene, v primerjavi s katerim se celo zdi naravnost vrhunski. A tovrstna delovna mesta so, tako kot večina glasbe, hitro pokvarljiva roba. Tako rekoč prekarna.

Tudi morebitne zaposlitvene priložnosti za mojstre zvoka in drugo studijsko osebje so bolj pičle. Tehnika za solidno garažno glasbeno produkcijo je postala že tako dostopna, da lahko bendi z majhnim denarnim vložkom posnamejo relativno spodobne komade, z vložkom nekaj tisoč evrov pa si lahko omislijo že produkcijo albuma.

Tako je seveda prva in nujna ugotovitev ta, da bi bila edina delovna mesta, ki bi jih povečane kvote slovenske glasbe dejansko ustvarile, tista, ki bi jih prinesla potreba po nadzoru izvajanja novih zakonskih določil. Slovenski glasbenik, razen sila redkih izjem, v veliki večini od svoje glasbe namreč ne živi in ne bo nikoli živel.

Slovenska glasba ne potrebuje novih kvot. Potrebuje zgolj firbčno publiko. In če bi zakonodajalec res hotel pomagati slovenskim glasbenikom na splošno (in ne le tistim, ki pričakujejo večji cekin iz naslova avtorskih pravic), potem bi raje primaknil še kakšen evro za delovanje tistih nekaj mladinskih klubov in alternativnih odrov, ki kljub vsemu vztrajajo in so še vedno edine prave valilnice mladih bendov.

Ti si bodo tako nabrali izkušnje in poslušalstvo, ki bo prej ali slej tudi mainstream komercialne radijske postaje prisililo, da se premaknejo iz ubijajočega formata

.

***

Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika in novinarja, na straneh Nedela pa v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).

Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.