Dom in svet: Diktatura referendumov

Smo sredi sezone nacionalnih referendumov. Volivci so glasovali o begunskih kvotah na Madžarskem, zavrnili so mirovni sporazum v Kolumbiji, podprli odhod Velike Britanije iz Evropske unije, na Tajskem so se na referendumu odrekli demokraciji, v kratkem bo Italija glasovala o ustavni reformi.

Začelo se je spomladi z obskurnim izrekanjem na Nizozemskem, ko so državljani odločali o pridružitvenem sporazumu med EU in Ukrajino. In v bistvu že mnogo prej, ko so Francozi na referendumu glasovali o evropski ustavni pogodbi, pravzaprav ne o projektu ustave, temveč o dilemi med poglabljanjem in širitivijo Unije. Referendumi so postali privid suverenosti in sredstvo manipulacije, zanje je značilna visoka abstinenca in slabo poznavanje problematike.

Ideja, da je vsakršna odločitev, ki jo v nekem trenutku doseže večina, po definiciji »demokratična«, je perverzna zloraba tega pojma, je po brexitu na nekem mestu zapisal Kenneth Rogoff s Harvarda. Čeprav so referendumi pogostoma predstavljani kot najčistejša oblika neposredne demokracije, so zvečine nevarno orodje. Politika se odloča zanje, ker je prepričana v zmago in išče legitimnost. Volivci pa se običajno težko znajdejo med kompeksnimi izbirami, pred katere so postavljeni, odločanje za ali proti se največkrat zoži na izrekanje o popularnosti ali nepopularnosti vlade.

Četudi naj bi bili referendumi instrument v rokah volivcev, naposled so demokratična procedura, v kateri lahko sodelujejo vsi državljani, ima stroka o njih slabo mnenje. Sprožajo čustvene razprave, celo pregovorno flegmatični Britanci so se letos pogreznili v popolnoma iracionalne debate. Politika običajno vsili volivcem svojo zgodbo, na Otoku so odločitev o življenju v EU ali zunaj nje ljudem predstavili kot priložnost, da vzamejo državo v svoje roke. Brexit je zlovešč primer: večino negativnih glasov je izrazila manjšina, zmagovalna zaradi visoke abstinence mladih in zaradi prenapihnjenega strahu pred priseljenci.

Referendumski izračun se ni izšel tudi Viktorju Orbánu. Ultranacionalistični voditelj je bil ves čas prepričan v zmago in čeprav se tudi po izidu spreneveda, da je 98 odstotkov volivcev na njegovi strani, ga je volilna abstinenca porazila, odvzela vso veljavo referendumu. Ministrski predsednik, ki je na čelu prizadevanj za renacionalizacijo Evrope, je skušal pridobiti alibi za nasprotovanje politiki EU, zdaj njegova fronta ni več trdna.

Najbolj manipulativen od vseh je bil poleti tajski referendum o novi ustavi, ki ga je pripravila vojaška hunta. Prebivalce je pozvala, naj se izrečejo o odpovedi demokraciji oziroma o tem, da bi jo podredili s strani vojske izbranim senatorjem. Protidemokratični dokument so zavili v provolilni celofan.

Politika, z izjemo Švice, ne razpisuje referendumov zato, da bi ljudje lahko povedali svoje, temveč, da bi si zagotovila lastno legitimnost. Referendum velikokrat ne služi demokraciji, včasih jo spodkopava. Kamorkoli se ozremo, povsod opažamo, da politika potegne kratek konec: v Britaniji, Kolumbiji, na Madžarskem. To je breme prihajajočega referenduma v Italiji, premier Matteo Renzi panično išče politično podporo vsepovsod.