Dom in svet: V zanki

Veliko se ukvarjamo z varnostjo. Pozabili smo, da varujemo demokracijo.

Objavljeno
10. januar 2017 15.54
jer*Slovenska diplomacija, Borut Pahor, Karl Erjavec
Saša Vidmajer
Saša Vidmajer
Varnost je predvsem občutek varnosti, je bila ena od iztočnic nedavne okrogle mize o prihodnosti Evrope, ob robu vsakoletnega diplomatskega posveta jo je organiziralo zunanje ministrstvo. Slovenija je varnostno manj ogrožena članica Evropske unije, toda tudi tukajšnja politika je obsedena z varnostnimi vprašanji. Minil je čas, ko smo temo obravnavali lahkotno. Dobila je čezmerne dimenzije, postala je ena glavnih vsebin evropske politike; v dveh državah, v Franciji in Turčiji, veljajo izredne razmere, pred nizom letošnjih volitev na celini je varnost na vrhu politične agende.

Ameriško in evropske družbe obvladuje kultura strahu, je že pred časom pisal Dominique Moïsi v Geopolitiki emocij, prvič po dveh stoletjih Zahod ne narekuje več tempa. Ne samo terorizem, ki je z intenzivnostjo napadov potisnil zavedanje ranljivosti čez mejo vzdržnega, tudi izguba nacionalne identitete in ekonomska negotovost sta preoblikovali zahodno občutenje. Spontanega upanja ni več.

Politika se povsod pomika bolj in bolj v desno, politični mainstream kos za kosom zavzema teritorij skrajne desnice. Strah največkrat prihaja »od zgoraj«, spodbuja ga politika, ki ima največjo korist od perpetuiranja negotovosti. Navsezadnje je prizadevanje za varnost postalo zdajšnje najmočnejše lepilo razpadajoče Evropske unije. V Franciji so bile že štirikrat podaljšane izredne razmere, Nemčija se zapira vase, letošnje leto bo zanjo leto resnice. Slovenska politika zvesto sledi trendom: ko so na evropsko celino prišli begunci, je humanitarnost in logistiko nemudoma zamenjala z varnostno dilemo. Tačas vlada novelira zakon o tujcih, ki bo lahko zaustavil morebitne prišleke. Povsod so v ospredju povečanje obrambnega proračuna in več varnosti na račun manj svobode, v ozadju ostajajo reševanje izvornih begunskih problemov, zahodnih intervencij na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, izvažanje terorizma.

Omenjena razprava je problematizirala vprašanje varnosti in širši kontekst: od fluidnosti globalnih razmer in usihanja geopolitične vloge Združenih držav prek preživetja Evropske unije in zanke med varnostjo in človekovimi pravicami do kompleksnosti sodobnega terorizma. Slednji ni zelo drugačen od severnoirskega, baskovskega, nemškega in italijanskega v sedemdesetih in osemdesetih letih, čeprav so aktualne tarče manj razvidne. Toda ljudje imajo kratek zgodovinski spomin.

Teroristična grožnja je postala bolj zapletena, ni več mogoče prezreti njene središčnosti in brutalnosti. Pa vendar so bistveno večji problem od terorizma državna ideologija, geopolitična nevarnost, avtoritararni kapitalizem, zaton demokracije. Najbolj pronicljivo premišljanje je bilo slišati iz nekaterih veleposlaniških in profesorskih ust: kaj lahko Evropska unija naredi za svoje preživetje in za preživetje sveta? Kako lahko evropske neliberalne demokracije prispevajo k Natu? In še: največje napake v Ukrajini je proizvedlo severnoatlantsko zavezništvo, nato pa je kriza zamajala temelje evropske varnosti, gledamo ponovno delitev interesnih sfer. In najpomembnejše od vsega – veliko se ukvarjamo z varnostjo, toda ne pozabimo, da vendar varujemo demokracijo.