Doma v svetu: Teroristi med nami

Na berlinskem letališču Tegel so kriminalisti pravkar prijeli tridesetletnega francoskega islamskega skrajneža, o katerem domnevajo, da se je v Siriji in Iraku priključil vse bolj napadalni skupini ISIS. Primer spominja na 29-letnega Francoza Mehdija Nemmoucha, ki je konec maja v bruseljskem judovskem muzeju ubil štiri ljudi.

Tudi Nemmouche je v Evropo pripotoval prek Nemčije, tako kot po prepričanju nemške službe za zaščito ustave še kakšnih sto evropskih prepričanih islamistov z Bližnjega vzhoda, od katerih jih je več kot ducat sodelovalo v bojih v Siriji ali Iraku. Nemški obveščevalci že dlje časa opozarjajo pred morebitnimi sovražniki vsega zahodnega, ki se z izkušnjami nasilnega obračunavanja z nasprotniki vračajo domov. Notranji ministri nemških dežel preverjajo, ali lahko tistim, ki so osumljeni terorizma, odvzamejo potne liste in jim tako otežijo preseljevanje iz ene države v drugo, najnevarnejšim pa celo prepovedo vstop. »Abstraktna nevarnost zaradi njihovega vračanja se je konkretizirala,« ocenjuje nemški notranji minister Thomas de Maizière.

Evropske islamistične nevarnosti seveda ne gre napihovati, dejstvo pa je, da so bruseljskega morilca našli bolj po naključju. Prav v trenutku, ko je bil na avtobusni postaji v Marseillu, je tam potekala racija proti preprodajalcem mamil, in ko so pri njem našli kalašnikova in pištolo, so ga povezali z bruseljskimi umori. Dejstvo je tudi, da Evropa na robovih svoje družbe sama ustvarja radikalne islamiste, Francoz alžirskega rodu Nemmouche se je tako islamskega fanatizma nalezel v zaporu, sovraštva do družbe, v kateri je odrasel, pa že prej.

V nemški deželi Severno Porenje - Vestfalija zdaj pripravljajo projekt, ki naj po zgledu mladih neonacistov tudi islamskim fanatikom pomaga stopiti z nevarnega vlaka. Tamkajšnji notranji minister Ralf Jäger verjame, da je nujno ukrepati, od 1800 porenskih islamistov jih je po njegovem prepričanju okrog petnajst odstotkov pripravljenih na nasilje, pri čemer enako kot sirski in iraški bojevniki skrbijo tisti, ki se sami radikalizirajo pred računalniki. Po pravilu oblasti nanje opozarjajo družinski člani, a jih doslej kljub vsemu niso znali doseči. Januarja je tako v Siriji umrl 26-letni Robert B. iz Solingena, njegovi kameradi pa na twitterju poročajo, da je s seboj v smrt vzel na ducate »nevernikov«.

Zanimivo pa je, da Nemčijo zdaj bolj kot obramba pred morebitnimi sovražniki zahodnih demokracij pretresa razprava o pacifizmu, ki jo je le nekaj dni po obletnici zavezniškega izkrcanja v Normandiji sprožila nekdanja voditeljica nemške Evangeličanske cerkve Margot Käßmann. V intervjuju za časopis Bild am Sonntag je izjavila, da pravične vojne ni, saj je njena uničevalna moč dosegla tudi tiste, ki so se bojevali proti Hitlerju, če ne, ne bi bombardirali mest in ladij, polnih beguncev. Videti je, da se s pacifizmom strinja večina zahodnih družb z nemško vred, pa čeprav komentatorji kot Henryk M. Broder opozarjajo, da je pacifizem način življenja, ki ga plačujejo drugi.

Medtem pa se je v Veliki Britaniji, kjer sta radikalizirana islamista pred dobrim letom na cesti z noži ubila vojaka Leeja Rigbyja, razdivjala razprava o tem, ali Zahod lahko križem rok opazuje, kaj se zdaj dogaja v Iraku. Nekdanji ministrski predsednik Tony Blair, ki je skupaj z ameriškim predsednikom Georgeem W. Bushem napadel Irak, zdaj to dejanje opravičuje z navajanjem sirskega obračunavanja s kemičnim orožjem, saj bi po njegovem prepričanju to počel tudi Sadam Husein, če ga ne bi ustavili. Preden je sedanji ameriški predsednik Barack Obama ukazal čim hitrejši umik iz Iraka in Afganistana, je bila po Blairovem mnenju tudi Al Kaida že skoraj premagana.

Odzivi na Blairovo pisanje so ogorčeni, londonski župan Boris Johnson celo verjame, da njegov laburistični kolega potrebuje psihiatrično pomoč, saj še naprej noče priznati, da je bila vojna tragična napaka. Če ga strankarski prijatelji napadajo, nekdanjega premiera vsaj malo razume zunanji minister sedanje konservativne vlade William Hague, ki ne verjame, da je bila invazija napaka, zato pa so jih po njegovem prepričanju veliko naredili po njej. Nekateri drugi konservativni misleci se bojijo, da razprave v prihodnosti ne bodo samo akademske, a se predlogi, kako ukrepati, še vedno zelo razlikujejo. V strahu pred sunitskim islamizmom se zdaj Zahod pomirja celo s šiitskim Iranom, ki je bil do pred kratkim sam vir islamističnega zla, v sirsko-iraški zaplet je vse bolj ujeta Natova članica Turčija. Nihče tudi ne pozablja, da je prvak ISIS Abu Bakr al-Bagdadi leta 2009 iz ameriškega zapora odkorakal z besedami »Vidimo se v New Yorku!«. Po prepričanju analitikov lahko to pomeni tudi Pariz, Berlin ali katero drugo zahodno prestolnico, morda še med islamističnim zavzemanjem Zahodu naklonjenih bližnjevzhodnih držav.