Dopust na slovenski obali?
Če bi natančno vedeli, kaj želimo s to svojo obalo, bi bila lahko urejena do zadnjega kotička.
Odpri galerijo
Kdaj ste bili zadnjič na dopustu na slovenski obali? Ne govorim o kavi v Portorožu kakšno sobotno dopoldne zunaj sezone niti o kopalnem dnevu v Simonovem zalivu ali Strunjanu. FOTO: Blaž Samec
Pod stopnicami je plaža. Če ne veš, kje zaviti, kaj hitro zgrešiš potko, ki vodi do nje. Potka je betonirana, lepo urejena in pripelje te do stopnic, vrh katerih je opozorilo, da nadaljuješ pot na lastno odgovornost, ker se stopnice podirajo. V resnici so te zgledne, ograja na novo pobarvana. Po stopnicah se spustiš do plaže. Sto metrov betonske plaže, na sredini majhen pomol z ograjo, ki se spušča v morje, na koncu urejen tuš, koš za smeti, dve klopci.
Dopoldne je tam senca, morje je mirno in čisto, če jugo ne prinese kakšne nesnage, popoldne pa je neznosno vroče, morje vzvalovi in ziba ladjice, ki so parkirane v zalivčku. Skozi zaliv se leno premikajo ladje, ki plujejo v luko Koper. In kaj je tako posebnega na tej plaži? Nanjo greš lahko čisto sam. Vsak dan pridejo iste starejše gospe s prijateljicami, kakšna mlajša nona z vnukom, ki nabira kamenčke v plitvi vodi, redko kakšen par, mlajša ženska, ki izvaja jogo, gospa s kužkom, mladi deklici, mladenič, ki verižno kadi. Tu ni nobene finese, brisače so sprane, videle so boljše čase, največji luksuz sta gobasta podloga za ležanje, taka, ki se zloži kot harmonika. Ko komu zazvoni telefon, se sliši po vsej plaži. Nihče ne nosi s sabo sončnikov, torb s hrano, to ni plaža, na kateri bi bil ves dan. Prideš, na tla ali zidek odložiš brisačo in greš zaplavat. Ko se naveličaš, prideš iz vode, se malo posušiš, morda greš še enkrat zaplavat in potem domov. Medtem ko se sušiš, prisluhneš pogovoru dveh prijateljic in zdi se ti, kakor da poznaš vse njune znance in sosede. V nosnice vlečeš tobak, ki ga veter tako prijazno nosi ravno v tvojo smer, in se nostalgično spominjaš časov, ko je oče kadil cigarete vsepovsod. V varnem zavetju sončnih očal se čudiš gospe, ki je še iz tistega časa, ko sonce ni bilo nevarno, in se zato prizadevno sonči ter pri tem skrbi, da bo primerno zagorela tudi na notranji strani rok in stegen.
Iz torbe, v kateri imam knjigo, bolj za vsak primer, saj je ne utegnem brati, potegnem embalažo z oljem za sončenje, ki mu je že zdavnaj potekel rok, tudi kakšnega posebnega faktorja nima, a diši po kokosu in po nekem drugem času. Ko lezem iz vode, poklepetam z nono, ki mi pove, da je danes voda toplejša kot včeraj in da je že odplavala svojo dnevno turo. S kužkom, ki se skriva v senci za svojo gospodarico, izmenjam nekaj pomenljivih pogledov. Ko grem, rečem nasvidenje.
Čas se je nekako ustavil, stvari so iste, kot so bile, le nekako obrabljene so, barve so zbledele, brisače so se stanjšale od številnih pranj. Morje ni tako modro, kot je kje v Dalmaciji, a resnici na ljubo tudi nikoli ni bilo.
Kdaj ste bili zadnjič na dopustu na slovenski obali? Ne govorim o kavi v Portorožu kakšno sobotno dopoldne zunaj sezone niti o kopalnem dnevu v Simonovem zalivu ali Strunjanu. Redko vam bo kdo povedal, da je dopustoval v Izoli ali Piranu, počitniške destinacije, vezane na poletje, so v slovenskem miselnem svetu povezane z Dalmacijo, v zadnjem času seveda tudi z bolj oddaljenimi kraji. Klasična slovenska družina pa bo šla na morje na Hrvaško. Zakaj ne na slovensko obalo? V najboljšem primeru je ta od Ljubljane oddaljena le uro vožnje, ni zamudnega čakanja na meji, ne potrebujemo dodatnega plačila cestnine, ni nam treba čakati na trajekt, ki ga drago plačamo, na Obali govorijo slovensko, ob morebitnih težavah z zdravjem obiščemo zdravstveni dom s svojo zdravstveno kartico.
Slovenska obala meri po podatkih, ki jih je mogoče najti na spletu, med 43 in 46 kilometri in je tretja najkrajša morska obala kakšne države v Evropi, krajšo imata le še Bosna in Hercegovina in Monako. To res ni veliko. Peljite se od Ljubljane do Postojne po avtocesti. Približno tako dolga je naša obala. A veliko držav v Evropi sploh nima dostopa do morja. Zato si vsakokrat, ko pridem na Obalo, postavim eno in isto vprašanje. Zakaj je videti, kot da ne znamo upravljati tega koščka domovine? Če bi natančno vedeli, kaj želimo s to svojo obalo, bi bila lahko urejena do zadnjega kotička. Se bomo šli množični turizem, morda želimo imeti največjo luko na severu Jadrana? Bomo imeli nacionalne parke in ohranjeno naravo brez množičnega turizma? Bomo zgolj območje tranzita na bolj zanimive destinacije? Bomo razvijali kmetijstvo? Bomo območje zaprli za vse in vsakogar in pustili domačine, da v miru živijo svoje življenje? Bomo pustili vse prepuščeno samo sebi in čakali, da vidimo, kaj bo iz tega nastalo? Zdaj je videti vsega po malem. In povsod, kjer je vsega po malem, je neučinkovito, neurejeno, nametano, brez vizije. In tu najdemo odgovor na vprašanje, zakaj ne hodimo na dopust na slovensko obalo. Nimamo prostranih kilometrov obale, ki bi bili lahko neurejeni, pa nihče ne opazi. Na našem malem dvorišču, ki predstavlja slovensko obalo, se vidi vsaka smet in vsak neurejen kotiček.
A ne smem govoriti kar tako počez.
Tista plaža iz začetka teksta je v Ankaranu, in Ankaran ima nekaj takih plaž. Ob vseh je poskrbljeno za brezplačno parkiranje, prijazni študentje vam bodo pokazali, kje lahko pustite svoj avto, iz mesta do njih vozita brezplačen avtobus in celo ladjica, na plažah so tuši, dostopi v morje so urejeni, povsod so koši za smeti. S tem, ko je Ankaran območje Debelega rtiča razglasil za krajinski park, je videti, da se je odločil za način upravljanja tega dela obale. Torej turizem, v sobivanju z naravo. Ni nujno, da se sklada z vsemi sosednjimi občinami, tudi tistimi v Italiji, in sploh ni nujno, da je poenoten z interesi, ki jih ima država na tem delčku naše obale. A kaže smer, razmislek. Morda bi bil vreden posnemanja.
***
Nataša Luša, direktorica Dela
Vzponi in padci našega nekoč naj turističnega kraja: Portorož dosega najvišje cene v državi, a mu hkrati slabi gospodarji krnijo ugled.
Dopoldne je tam senca, morje je mirno in čisto, če jugo ne prinese kakšne nesnage, popoldne pa je neznosno vroče, morje vzvalovi in ziba ladjice, ki so parkirane v zalivčku. Skozi zaliv se leno premikajo ladje, ki plujejo v luko Koper. In kaj je tako posebnega na tej plaži? Nanjo greš lahko čisto sam. Vsak dan pridejo iste starejše gospe s prijateljicami, kakšna mlajša nona z vnukom, ki nabira kamenčke v plitvi vodi, redko kakšen par, mlajša ženska, ki izvaja jogo, gospa s kužkom, mladi deklici, mladenič, ki verižno kadi. Tu ni nobene finese, brisače so sprane, videle so boljše čase, največji luksuz sta gobasta podloga za ležanje, taka, ki se zloži kot harmonika. Ko komu zazvoni telefon, se sliši po vsej plaži. Nihče ne nosi s sabo sončnikov, torb s hrano, to ni plaža, na kateri bi bil ves dan. Prideš, na tla ali zidek odložiš brisačo in greš zaplavat. Ko se naveličaš, prideš iz vode, se malo posušiš, morda greš še enkrat zaplavat in potem domov. Medtem ko se sušiš, prisluhneš pogovoru dveh prijateljic in zdi se ti, kakor da poznaš vse njune znance in sosede. V nosnice vlečeš tobak, ki ga veter tako prijazno nosi ravno v tvojo smer, in se nostalgično spominjaš časov, ko je oče kadil cigarete vsepovsod. V varnem zavetju sončnih očal se čudiš gospe, ki je še iz tistega časa, ko sonce ni bilo nevarno, in se zato prizadevno sonči ter pri tem skrbi, da bo primerno zagorela tudi na notranji strani rok in stegen.
Iz torbe, v kateri imam knjigo, bolj za vsak primer, saj je ne utegnem brati, potegnem embalažo z oljem za sončenje, ki mu je že zdavnaj potekel rok, tudi kakšnega posebnega faktorja nima, a diši po kokosu in po nekem drugem času. Ko lezem iz vode, poklepetam z nono, ki mi pove, da je danes voda toplejša kot včeraj in da je že odplavala svojo dnevno turo. S kužkom, ki se skriva v senci za svojo gospodarico, izmenjam nekaj pomenljivih pogledov. Ko grem, rečem nasvidenje.
Čas se je nekako ustavil, stvari so iste, kot so bile, le nekako obrabljene so, barve so zbledele, brisače so se stanjšale od številnih pranj. Morje ni tako modro, kot je kje v Dalmaciji, a resnici na ljubo tudi nikoli ni bilo.
Turizem je lahko le slabo voden, ne pa čezmeren: O vzrokih za zasičenost turističnih destinacij z Majo Uran Maravić.
Slovenska obala meri po podatkih, ki jih je mogoče najti na spletu, med 43 in 46 kilometri in je tretja najkrajša morska obala kakšne države v Evropi, krajšo imata le še Bosna in Hercegovina in Monako. FOTO: Jure Eržen/delo
Kdaj ste bili zadnjič na dopustu na slovenski obali? Ne govorim o kavi v Portorožu kakšno sobotno dopoldne zunaj sezone niti o kopalnem dnevu v Simonovem zalivu ali Strunjanu. Redko vam bo kdo povedal, da je dopustoval v Izoli ali Piranu, počitniške destinacije, vezane na poletje, so v slovenskem miselnem svetu povezane z Dalmacijo, v zadnjem času seveda tudi z bolj oddaljenimi kraji. Klasična slovenska družina pa bo šla na morje na Hrvaško. Zakaj ne na slovensko obalo? V najboljšem primeru je ta od Ljubljane oddaljena le uro vožnje, ni zamudnega čakanja na meji, ne potrebujemo dodatnega plačila cestnine, ni nam treba čakati na trajekt, ki ga drago plačamo, na Obali govorijo slovensko, ob morebitnih težavah z zdravjem obiščemo zdravstveni dom s svojo zdravstveno kartico.
Slovenska obala meri po podatkih, ki jih je mogoče najti na spletu, med 43 in 46 kilometri in je tretja najkrajša morska obala kakšne države v Evropi, krajšo imata le še Bosna in Hercegovina in Monako. To res ni veliko. Peljite se od Ljubljane do Postojne po avtocesti. Približno tako dolga je naša obala. A veliko držav v Evropi sploh nima dostopa do morja. Zato si vsakokrat, ko pridem na Obalo, postavim eno in isto vprašanje. Zakaj je videti, kot da ne znamo upravljati tega koščka domovine? Če bi natančno vedeli, kaj želimo s to svojo obalo, bi bila lahko urejena do zadnjega kotička. Se bomo šli množični turizem, morda želimo imeti največjo luko na severu Jadrana? Bomo imeli nacionalne parke in ohranjeno naravo brez množičnega turizma? Bomo zgolj območje tranzita na bolj zanimive destinacije? Bomo razvijali kmetijstvo? Bomo območje zaprli za vse in vsakogar in pustili domačine, da v miru živijo svoje življenje? Bomo pustili vse prepuščeno samo sebi in čakali, da vidimo, kaj bo iz tega nastalo? Zdaj je videti vsega po malem. In povsod, kjer je vsega po malem, je neučinkovito, neurejeno, nametano, brez vizije. In tu najdemo odgovor na vprašanje, zakaj ne hodimo na dopust na slovensko obalo. Nimamo prostranih kilometrov obale, ki bi bili lahko neurejeni, pa nihče ne opazi. Na našem malem dvorišču, ki predstavlja slovensko obalo, se vidi vsaka smet in vsak neurejen kotiček.
A ne smem govoriti kar tako počez.
Tista plaža iz začetka teksta je v Ankaranu, in Ankaran ima nekaj takih plaž. Ob vseh je poskrbljeno za brezplačno parkiranje, prijazni študentje vam bodo pokazali, kje lahko pustite svoj avto, iz mesta do njih vozita brezplačen avtobus in celo ladjica, na plažah so tuši, dostopi v morje so urejeni, povsod so koši za smeti. S tem, ko je Ankaran območje Debelega rtiča razglasil za krajinski park, je videti, da se je odločil za način upravljanja tega dela obale. Torej turizem, v sobivanju z naravo. Ni nujno, da se sklada z vsemi sosednjimi občinami, tudi tistimi v Italiji, in sploh ni nujno, da je poenoten z interesi, ki jih ima država na tem delčku naše obale. A kaže smer, razmislek. Morda bi bil vreden posnemanja.
***
Nataša Luša, direktorica Dela
