Drevo življenja
Breza z nikogaršnjega ozemlja napaja življenje tudi po smrti. Čudež narave.
Odpri galerijo
FOTO: Maja Prijatelj Videmšek
Da še vedno stoji, se ima zahvaliti lokaciji, mali zelenici, obkroženi z živo mejo, ki je očitno nikogaršnje ozemlje. Takšnih oaz zelenja je v mestu vse manj. Tiste v občinski lasti frizirajo mestni urejevalci zelenja, ki imajo evidentirano prav vsako drevo.
Za drevesa na površinah v zasebni lasti pa skrbijo prebivalci, ki včasih kakšnega, ki sega po zvezdah, najraje smreko, brezčutno obglavijo. A breza z nikogaršnje zemlje bo, kot kaže, svojo pot sklenila naravno, kot jo lahko samo drevesa v najožjem zavarovanem območju pragozda.
Najbrž so jo pred več desetletji zasadili prebivalci nove ulice, da bi bila vsa vitka in elegantna v užitek mimoidočim. Breze so bile nekdaj priljubljena mestna drevesa, nato so glas proti njim povzdignili alergiki, gospodinje, ki so v njih videle samo nadležni cvetni prah in listje. Prišle so tudi bolezni, breza namreč ne mara močvirnatih in kislih tal, zato so jo iz ljubljanskih drevoredov izrinile druge vrste.
Breza z vogala ulice je previharila vse te viharje. Spomladi je vlivala optimizem z nežnim zelenjem, jeseni energijo v žareče rumeni, leto za letom, polna življenja. Nekega dne pa jo je napadla starost. Gladka bela koža se je nagrbančila in začela odstopati. Lasje so se začeli redčiti, dokler niso povsem izpadli.
Že vsaj dve leti spomladi ne ozeleni. Iz trhle hrbtenice štrlijo le še rogovilasta rebra, z vsakim močnejšim vetrom jih je manj. Če bi zdravnik ob njo prislonil stetoskop, bi ugotovil, da življenjski sokovi v njej ne krožijo več.
Vendar napaja življenje tudi po smrti. Pod skorjo so se namnožile žuželke, ki privabljajo detle. Porasle so jo gobe, ki so morda zdravilne. Rogovile so postale razgledišče vran, kavk in turških grlic – tudi sama bi rada sosesko kdaj uzrla z njihove perspektive. Iz prhlih vej, ki se razkrajajo na tleh, bo nastal humus in v njem novo življenje. Čudež narave.
Za drevesa na površinah v zasebni lasti pa skrbijo prebivalci, ki včasih kakšnega, ki sega po zvezdah, najraje smreko, brezčutno obglavijo. A breza z nikogaršnje zemlje bo, kot kaže, svojo pot sklenila naravno, kot jo lahko samo drevesa v najožjem zavarovanem območju pragozda.
Najbrž so jo pred več desetletji zasadili prebivalci nove ulice, da bi bila vsa vitka in elegantna v užitek mimoidočim. Breze so bile nekdaj priljubljena mestna drevesa, nato so glas proti njim povzdignili alergiki, gospodinje, ki so v njih videle samo nadležni cvetni prah in listje. Prišle so tudi bolezni, breza namreč ne mara močvirnatih in kislih tal, zato so jo iz ljubljanskih drevoredov izrinile druge vrste.
Breza z vogala ulice je previharila vse te viharje. Spomladi je vlivala optimizem z nežnim zelenjem, jeseni energijo v žareče rumeni, leto za letom, polna življenja. Nekega dne pa jo je napadla starost. Gladka bela koža se je nagrbančila in začela odstopati. Lasje so se začeli redčiti, dokler niso povsem izpadli.
Že vsaj dve leti spomladi ne ozeleni. Iz trhle hrbtenice štrlijo le še rogovilasta rebra, z vsakim močnejšim vetrom jih je manj. Če bi zdravnik ob njo prislonil stetoskop, bi ugotovil, da življenjski sokovi v njej ne krožijo več.
Vendar napaja življenje tudi po smrti. Pod skorjo so se namnožile žuželke, ki privabljajo detle. Porasle so jo gobe, ki so morda zdravilne. Rogovile so postale razgledišče vran, kavk in turških grlic – tudi sama bi rada sosesko kdaj uzrla z njihove perspektive. Iz prhlih vej, ki se razkrajajo na tleh, bo nastal humus in v njem novo življenje. Čudež narave.
