Dubaj

Zares je takoj, ko je zapustil varovalne stene in pomole pristanišča, Andrej razpel jadra in usmeril Marisso naravnost na jugovzhod, na odprto Jonsko morje, proti Cape Leuce, ki leži na konici polotoka Salento.

»Veter je pravi,« je rekel Mariu, »burin, ki ne bo postal kaj večjega. Kaže, da bova ves dan poslušala samo plivkanje morja … Ni čudno, da je Pitagora ob takem presežku časa začel razmišljati o trikotnikih in kako bi z njihovo pomočjo izračunal razdalje na oddaljeni obali.«

Mario se mu ni odzval, in ko ga je Andrej pozorneje pogledal, je opazil, da je bil na svojem prenosniku zatopljen v slike stolpnic ob morju, ki niti malo ni spominjalo na kalabrijsko obalo.

»To ni Brindisi,« je radovedno pripomnil Andrej.

»Ah, ne, Dubaj,« je rekel Mario.

»Dubaj?« Andreja je zmedlo, ni bilo logično, da sta začela najzahtevnejšo jadralsko etapo proti Otrantskim vratom in Brindiziju, Mario pa se je ukvarjal z ogledovanjem Dubaja!

»Ne razumem,« je rekel Andrej, »kakšno zvezo ima zdaj Dubaj?«

V ozadju dubajskih glamuroznih zabav: prisiljene migrantke iz Ugande

»Zanimivo mesto. V sto letih je zraslo iz nič, iz puščavskega postajališča za kamele. Takrat je prvi dubajski šejk, vodja plemena Maktoum, naredil pomol za trgovske ladje in trgovcem obljubil, da jih nikoli ne bo obdavčil za trgovanje, ampak le pobiral najemnino za parcele, na katerih bodo postavili skladišča. To je bilo zanimivo za trgovce, mesto je začelo rasti, vse več je bilo trgovine, več skladišč in upravnih stavb ter stanovanjskih blokov. Šejkova družina je služila z najemninami za zemljišča, trgovci pa s trgovanjem brez davkov. Vse skupaj pa se že sto let ni spremenilo, dinastija Maktoum vodi državo kot svoje podjetje, zato je šejk tudi edini, ki določa zakone, vodi policijo in sodstvo ter postavlja poslovna pravila.

»Nič novega,« je rekel Andrej, davčna in sodna oaza, tega ni tako malo.«

»Samo da je Dubaj popolnoma varen,« je navdušeno razlagal Mario, »nič razpuščenosti kot v karibskih davčnih oazah, šejkovi zakoni so jasni in dosledni, ni kriminala, ceste, zdravstvo, šolstvo ter celotna infrastruktura so na najvišji ravni. Šejku je prva skrb, da so vsi državljani Dubaja zadovoljni s svojo državo in jim ne pridejo na misel kakršnikoli prevrati. Zato ob denarju, ki ga ima s svojim poslovnim modelom, skrbi predvsem za zabavo svojih državljanov. Gradi največje športne stadione, kupuje najboljše športne ekipe, kupil je našega Pogačarja za Tour de France, nogometne zvezdnike evroligaških klubov, najboljše konjeniške tekmovalce in najboljše konje, ki jih Arabci častijo kot bogove, organizira tudi največja športna tekmovanja. Tudi zato je Dubaj rajska država in vsi premožnejši ljudje želijo imeti v Dubaju svoje stanovanje in del prihrankov, ker če bo šel ves svet po gobe, ima Dubaj največjo možnost, da ostane tak, kot je že sto let.«

Alojz Ihan FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

»Ampak v bistvu je čista diktatura,« se je posmehnil Andrej, »vse je v lasti enega človeka, šejk napiše vse zakone, šejk postavlja ves državni aparat in sodišča.«

»Diktatura, pa kaj!« je ugovarjal Mario, »ve se, kaj so pravila, in to je to. Če preklinjaš v javnosti, greš v zapor, ampak to se ve, pač drži jezik za zobmi. Če se poljubljaš v javnosti, je enako, ampak tudi to se ve. Če te dobijo z drogo ali pri igranju na srečo, si oplel in te zaprejo za veliko let, če sploh prideš ven. Ampak tudi to se ve in je jasno zapisano, zato nihče pri zdravi pameti tega tam ne počne. Ampak ve se pa tudi, da se tam nihče ne bo vpletal v tvoje bančne račune in premoženje, dokler delaš vse po pravilih. Dokler izpolnjuješ svoje dolžnosti, nihče iz tujine ne more vohljati ali česa zahtevati od tebe. Predvsem pa je država stabilna, ni volitev in politikantov, sploh ni politike, so samo pravila, ki so jasna in vedno enaka. Zato se danes v Dubaj selijo vsi, Rusi in Evropejci in Singapurci in Kitajci. Vsi so siti političnih dram in populizma, v katerega se je obrnila demokracija. Pod šejkom se ve, da ni demokracije, kar šteje, je le spoštovanje pravil in nič drugega. Zanj ni evropskih sodišč, zanj ne šteje niti Putin niti katerikoli evropski vladar.«

»Zanimiv obrat,« je pripomnil Andrej, »vsa zgodovina od francoske revolucije dalje sanja o vladavini ljudstva, ko pa to pride, pa bi se vsi, ki si to lahko privoščijo, preselili v čim bolj trde diktature, v Dubaj in Katar in Emirate.«

»Business as usual,« je odvrnil Mario in pokazal čudovito maketo stolpnice, ki se je dvigala tik ob obali. »To je res zanimivo, kupiš stanovanje, ki ga garantirano oddajaš za deset tisočakov na mesec, hkrati pa njegova cena zraste za dvajset odstotkov na leto.«

Največja palma na svetu leži ob obali Dubaja že 20 let

»Malo prelepo,« je bil Andrej skeptičen, »in še tako daleč, če se kaj zalomi, je precej od rok.«

»Vem, da v Dubaju živi že velika kolonija Slovencev,« je nadaljeval Mario. »Bil sem tam v državni delegaciji, ko so pripravljali Expo – svetovno razstavo. Pa kar nisem mogel verjeti, koliko je tam Slovencev. Polno pozabljenih obrazov iz časopisnih zgodb pred dvajsetimi, tridesetimi leti, ki so potem nenadoma izpuhteli. Privatizacije, sumljiva posojila in prevzemi podjetij, korupcijske zgodbe in nadaljevanke, vsi so v nekem trenutku izpuhteli in potem jih vidim vse vesele v Dubaju. Vsi se poznajo, vsi prijazni med sabo, ni pomembno, ali je bil v davnih časopisnih zgodbah kdo levičar ali desničar, podjetnik ali uničevalec podjetij ali celo ponarejevalec ali bančni ropar. Tudi ni pomembno, ali mu je bogate poslovne pogodbe omogočil Drnovšek ali Janša ali Rop ali kdo četrti, zdaj v Dubaju so vsi samo še prijazni Slovenci, ki se družijo, nazdravljajo na Golico in se veselijo vsake nove slovenske tekme v tenisu ali golfu in drug drugemu kažejo vnuke, ko ti pridejo na počitnice v njihova razkošna stanovanja.«

»To je kot na križarkah,« se je spomnil Andrej. »Večina klientele so premožni upokojenci, ki preživijo tam nekaj mesecev na leto, in vsi prijazno kramljajo med sabo, kaj se izplača pojesti in na kateri izlet se prijaviti, čeprav so se v prejšnjem življenju lahko na smrt sovražili, tekmovali drug z drugim za posle, se napadali, včasih bili celo v pravi vojni na različnih straneh. General proti generalu, menedžer proti menedžerju, na smrt so se sovražili, drug o drugem so sikali najbolj ogabne laži in načrtovali najbolj umazane zarote. Ampak ko se na koncu znajdejo na isti križarki, pa nenadoma prevlada prijaznost in se začnejo solidarno ceniti kot ljudje, ki jim je nekako uspelo, ni pomembno, kako, s poslovno spretnostjo ali bančno goljufijo, s kirurškim delom ali loterijskim zadetkom … na koncu je to vseeno. Pomembno je, da je vsem uspelo in zdaj upokojenske dni preživljajo na skupnih križarjenjih po južnih morjih in so med seboj vsi prijazni in solidarni.«

»Ja res,« je prikimal Mario, »Dubaj je celo videti kot pristanišče mirujočih križark, vsaka stolpnica je v nečem posebna, po drugi strani pa imajo vse enako obliko svojih luksuznih stanovanj in bazenov pred vhodom ter plaž na strehi. Kot ladje za križarjenje, vsaka ekskluzivna, a v resnici vse enake.«

»Recimo,« je zaključil Andrej.

***

(Odlomek iz pravkar izdanega romana Tihotapec.)

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.