Dva, ki odhajata pokončno

Prostovoljen sestop z vrha vsake oblasti, politične ali verske, zahteva veliko poguma in osebne integritete.

Objavljeno
24. februar 2013 10.24
BULGARIA-POLITICS-BORISOV-RESIGNATION
Miha Jenko, gospodarstvo
Miha Jenko, gospodarstvo
Najprej priklon bolgarskemu premieru Bojku Borisovu, politiku, ki je ta teden odstopil. In, seveda, še en, precej globlji priklon bolgarskemu ljudstvu in protestnikom na sofijskih ulicah in trgih, ki so osovraženega predsednika vlade tako mirno, dostojanstveno, hitro in učinkovito pahnili z oblasti.

Nekdanji telesni varuh komunističnega voditelja Todorja Živkova, čokat možakar z bikovskim vratom nevarnega videza – med drugim ima črni pas in sedmi dan v karateju –, vsaj na prvi pogled zagotovo ni prototip politika, ki bi lahko določal visoke evropske standarde odličnosti v vladanju. A z načinom svojega odhoda in predvsem s pojasnilom, zakaj odhaja, je pokazal, da je velik politik in evropski demokrat.

Njegove besede, da ljudstvu le vrača oblast, ki mu je bila zaupana, ter o ničvrednosti politike in parlamenta, ki se ščiti pred lastnimi ljudmi z železno ograjo, so ta teden odmevale po naših in tujih medijih. Ne le v mojih očeh, zagotovo je v vsej evropski skupnosti dvignil ugled in politični rating Bolgarije, ki jo kmalu čakajo volitve. Označba, da je Bolgarija balkanska država, je po izkazani visoki stopnji politične kulture na sofijskih hodnikih politične moči odslej lahko le še geografska, in ne vrednostna definicija. Vsekakor je lahko vzor še komu, tudi nam, ki smo se nekoč spogledovali z mislijo, da smo druga Švica.

Utrujen od starosti, bolezni, cerkvenih spolnih škandalov, vatikanskih spletk in kardinalskih zakulisnih igric je ta mesec odstopil in sestopil z oblasti tudi skoraj že 86-letni papež Benedikt XVI. Modri starec ve, kdaj je čas za oblast in kdaj pride čas za dostojanstven odhod. In zdaj, ko tako nenadoma odhaja, za sabo pušča velikanski vakuum moči za vatikanskim obzidjem. Boj za oblast se tudi tam razplamteva, volitve so pred vrati.

O Katoliški cerkvi in Vatikanu si seveda vsakdo lahko misli, kar si hoče, a eno drži: v svetovnem merilu je ni človeške organizacije, ki bi na podlagi svojih izkušenj bolje poznala fenomen človeškega, v vseh njegovih razponih, dimenzijah in legah. Od dobrega do slabega, od najbolj plemenitega, solidarnega, človeško toplega do najbolj zavrženega, sebičnega, zlega in demoničnega.

In če kateri človeški dejavnosti nizkotnost, nemoralnost in zavrženost niso tuji, je to zagotovo boj za oblast, kjer cilj opravičuje sredstva. Machiavelli je temu preprosto dejal »politika« – in tu ni kaj dodati. Politika je seveda tudi del in Vatikan s svojo dvatisočletno zgodovino je v stoletjih kardinalskih bojev in papeških spletk izoblikoval konklave, način izbire novega papeža, ki pomeni vrhunec in zadnjo, odločilno epizodo boja za oblast v papeški državi.

Protokol konklava je preprosto genialna politična procedura. Dobra stoterica kardinalov, ambicioznih, pobožnih in po malem že tudi betežnih moških v starosti od 55 do 80 let, ki so se prebili na predzadnji klin v cerkveni hierarhiji moči in vpliva, voli papeževega naslednika. Izvoljen je lahko vsakdo med njimi in vsi imajo volilno pravico, le da je starostna meja tu omejena navzgor, in ne navzdol.

Konklave traja, vse dokler ni izbran nov papež in v tem času so kardinali z volilno pravico zaklenjeni v Sikstinski kapeli, pod Michelangelovimi freskami, vse dokler se ne pokadi beli dim. Taka popolna izolacija od zunanjega sveta, brez medijskega blišča, lobistov, prišepetovalcev in običajnega posvetnega udobja brez dvoma pospeši sprejemanje ključne odločitve o vrhu cerkvene oblasti.

Ko človek takole gleda naše politike, kako od časa do časa ob sestavljanju koalicije ali ob aktualnem sestavljanju nove vlade zganjajo cirkus in skrbijo predvsem za lastno in strankarsko promocijo, ob strani pa puščajo rešitve za realne probleme Slovenije, ki so veliki in bodo še večji, seveda tudi pomisli, da bi jih bilo najbolje nekam zakleniti. Tako da se ob »kruhu in vodi« hitro in učinkovito dogovorijo, kaj jim je postoriti za dobro države in njenih ljudi – ali pa preprosto odidejo.

Politiki, žal, sodijo med tiste poklice, ki se najteže poslovijo – in vse prepogosto se vračajo. Prostovoljen odstop z vrha vsake oblasti, politične ali verske, pač zahteva veliko poguma in osebne integritete. Prav to sta te dni, vsak s svojimi razlogi, pokončno dokazala dva sicer tako zelo različna moža z začetka teh vrstic.