Džipovska odgovornost

Medtem ko ankete kažejo, da je ljudstvo proti nepremišljeni privatizacji, se ta seveda nadaljuje, četudi je vlada Mira Cerarja svoj zmagoviti pohod gradila na tem, da ji - predvsem nepremišljeni - ne bo kar podlegla. Zakaj se, denimo, ta vlada ne opogumi in ne stopi za mikrofon in ljudstvu pojasni, zakaj je prodaja Telekoma tako usodno neustavljiva? Ali jo pri tem ovirajo podpisane zaveze, da je Telekom že takorekoč prodan ali naveze, pri katerih so pomembne provizije, vmesne in končne za posel desetletij?

Vmes so seveda nianse, a končni izplen bodo hitro porabljena kupnina, provizije razgrabljene in naša podružnica telekom brez vpliva na lastni razvoj. Desne stranke bodo ob takem podvigu ploskale, leve bodo imele v grlu cmok, sredinske, če jih imamo, bodo tako ali tako vedno na pravi strani. Samo mlada združena levica je in bo proti, a nje, razen sindikatov, nihče ne posluša zares. Toda vsaj kar zadeva vprašanja privatizacije, smo se, dvajset let nazaj, ko smo se kot mlada država zanjo prvič odločali, že hudo opekli. Predvsem se s takratnim modelom lastninjenja ni pisala prihodnost podjetij, kajti če bi se, bi bila tudi prihodnost današnji mladih generacij drugačna ali vsaj za odtenek obetavnejša.

Seveda se ne dovolj premišljene razprodaje ključnih podjetij lahko odražajo na mnogih ravneh, Jože Stegne, predsednik uprave Delavske hranilnice, najuspešnejše slovenske banke, je v nedavnem intervjuju za Mladino dejal, da smo samo še navzen samostojni z grbom in himno, sicer pa pod kapitalsko okupacijo. Nova koalicija se očitno ne zmore odpovedati že potekajočim privatizacijskim procesom, a tudi njihovi obljubljeni premisleki o smotrnosti in dosegih teh procesov so ostali v predvolilnih nahrbtnikih.

Morda bo uspeh že to, če ji bo uspelo ugotoviti, zakaj je divizija privatizacijskih pogajalcev (kamor sodijo šefi državnega holdinga SDH) in prodajnih konzorcijev, v katerih skoraj nikoli ne umanjkajo krogi iz Kada, Modre zavarovalnice ipd., tako prodajno zagreta in kje bo ta dobro plačana državna upravljalsko/privatizacijska elita pristala po opravljenem poslu?

Ali se bo potuhnila približno tako, kakor se je visoka državna birokracija ob divjih poplavah, ki so skoraj odnesle tudi dober del Ljubljane? Zato, ker neki dobro plačani državni birokratski sloj ni opravil svoje naloge, pripravil predpisov, da bi bilo jasno, kje in za kateri denar se morajo nemudoma sčistiti struge, okrepiti bregovi, postaviti protipoplavni zidovi? Od zunaj ni videti nobene resne koordinacije, par politikov, ki uleti na življenjsko ogrožena območja, je očitno ne more zagotoviti.

Na vseh drugih ravneh (če ostanemo pri poplavah) pa nobene resne odgovornosti, če pa jo kdo že sprejme, to odgovornost, se z njo odpelje v kakšnem visokem džipu.

Tako je videti ta džipovska odgovornost - izmuzljiva in za nikogar zavezujoča: ne do novih nalivov in poplav in žledov, ki bodo prišli z bližajočo zimo, ne do prej omenjenih privatizacij in do vseh drugih horuk akcij, kot je tudi ukinjanje knjižnic v manjših soseskah in krajih in drugih malih javnih zavodov. Ker so odločevalci prepričani, da bomo z njihovo ukinitvijo veliko privarčevali.

A dosegli bomo samo krčenje duha, ki se lahko kali tudi in zlasti v teh malih oazah duha. Gotovo se lahko varčuje tudi v teh institucijah: predvsem s kadrom, ki tja ne sodi. V te male centre (knjižnice, muzejčke, galerije) sodi visokomotivirani kader, ki lahko virus, shranjen v modrosti svojega fundusa poveže s potrebami dananšnjega in jutrišnjega dne. Nekaterim to uspeva, druge je treba prevetriti in če ne ustrezajo, jih zamenjati, ne pa ukiniti institucij in zakleniti njihovih, vsem državljanom namenjenih, zakladov.

Kaj bomo na koncu država brez svojega telekoma (aerodroma, mercatorja, heliosa, elana), brez malih knjižnic, muzejev in ksevtov? Imeli pa bomo svoje brezposelne in svoje poplave? In džipe polne neodgovornih frizerjev našega vsakdana?!