E-pošta s štirimi klicaji

Kolegici v službi – sva na ti – sem poslala e-pošto. Hotela sem jo spomniti, da se bliža rok za oddajo njenega prispevka in naj pohiti. Na koncu sem pritisnila štiri klicaje. No, morda pet, prst se je malo dlje zadržal na zgornji levi tipki. Čez čas sem dobila odgovor, da naj ne skrbim, ni pozabila, vse ima že napisano, a še čaka popravke. Na koncu je dodala: »Pa prosim, ne mi pisat tristo klicajev zraven, ker se kar ustrašim. Jaz sem nežna duša.«

Ker sem tudi jaz nežna duša, sem se ustrašila in pogledala, kaj sem sploh poslala. Šest klicajev. Nič slabega nisem mislila s tem, bolj ali manj za hec. Pravzaprav zadnja leta kar naprej pišem po več ločil hkrati, mislim na klicaje in vprašaje. Vejica in pika sta izjema, čudno bi bilo, če bi ju podvajali, tudi pomišljaja ni treba multiplicirati. Ampak saj res, kaj pa pravi o tem bonton?

Pišite jedrnato, kratko in jasno, pazite na slovnico, jasno definirajte zadevo, v poslovni komunikaciji se izogibajte smeškom, kraticam, akronimom, bonton vključuje tudi pravočasno odgovarjanje. Nisem pa vedela, da tudi v elektronski pošti lahko kričimo. Da, kričimo, kadar uporabimo velike tiskane črke. In k tem spadam jaz.

V poglavje Uporabljate veliko vprašajev in klicajev? Prenehajte! V elektronski pisani besedi to lahko pomeni izzivanje in vodi v konflikt, sem prebrala na raznih straneh. Še več: klicaj ima v pisnih besedilih podobno vlogo kot velike črke, zato se mu raje izognite in uporabite vejico. A kljub temu morda moj zločin le ni tako velik, ker je ton pisanja vendarle odvisen od tega, ali osebo poznamo ali ne.

Na začetku mora biti jezik uraden, ko pa se komunikacija spremeni v manj formalno, smo lahko bolj sproščeni. In tako sem sproščeno napisala nov mail. Brez kričanja. Čez čas sem srečala njegovo prejemnico, vso iz sebe. »Prestrašila si me, ker si v 'zadevo' napisala Na pomoč.«