Ekonomisti papige in papige ekonomistke

Papige so pokazale, da znajo varčevati. Težko si je predstavljati večji udarec za človeško samovšečnost.
Objavljeno
27. avgust 2018 06.00
Posodobljeno
27. avgust 2018 06.00
FOTO: Reuters
Ekonomija je hecna disciplina. Čeprav se trudi že več stoletij, ji še zmeraj ni uspelo, da bi našla dokončne odgovore na celo vrsto vprašanj, ki so zares osrednjega pomena. Čez koliko dni, denimo, bo izbruhnila naslednja recesija? Kaj jo bo sprožilo? Kako lahko to preprečimo? Kako naj odpravimo revščino na svetu? In malo bolj sebično, kaj naj naredim, da bom umrl bogat? Še bolje, kako lahko obogatim kar čez noč in nato še vrsto let uživam v vsem udobju, kar ga je mogoče kupiti z denarjem?

Saj ne, da ekonomisti in ekonomistke niso ponudili odgovorov. Še preveč so jih dali in nikakor niso v soglasju. »Dajte mi enostranskega ekonomista,« je nekoč vzkliknil obupani ameriški predsednik Harry Truman. »Vsi moji ekonomisti najprej rečejo 'po eni strani', nato pa 'ampak po drugi'.« Dodaten problem je, da veliko ekonomistov ne razmišlja s svojo glavo, temveč kot papige ponavljajo poenostavljene »resnice« iz začetniških učbenikov. Res pa je treba ekonomiji priznati, da je vendarle neznansko napredovala kot veda in odkrila marsikaj pomembnega o gospodarstvu. Pri tem je tudi izboljšala svoja raziskovalna orodja in danes je ekonomija veliko bližje uporabni matematiki kot moralni filozofiji, svojemu izvoru.

Ekonomisti so lahko upravičeno ponosni na svoje metode. A nekateri morda pretiravajo – ustaljena ekonomska vprašanja jim kot kaže niso več dovolj, saj bi radi ekonomske pristope preizkusili še na problemih, ki jih običajno proučujejo druge družbene vede, od sociologije in politologije do komunikologije in antropologije. Tudi Nobelove nagrade na tem področju so že padle, denimo leta 1992 čikaškemu ekonomistu Garyju Beckerju za ekonomske študije diskriminacije, politike, kriminala in družinskega življenja. Celo poseben izraz obstaja za to početje, »ekonomski imperializem«. Grrr. Veliko -logij bi rada nadomestila ekonomija in zaenkrat ji dobro kaže. Moj izziv: poskusite danes najti vsaj en medij, od časopisov in revij do radijskih in televizijskih postaj, v katerem ne bo vsaj ene besede iz ekonomskega žargona.

Zato je toliko bolj ironično, da na vrtiček zares ekonomskih vprašanj – torej takšnih, ki zadevajo samo gospodarstvo in gospodarske odnose – vstopajo raziskovalci drugih znanstvenih disciplin. Vdore sociologov, psihologov in antropologov je krhki ekonomski ego še nekako prenesel. V ozadju je pač zaverovanost ekonomistov, da so njihove »trde« številske metode veliko boljše od domnevno »mehkih« pristopov drugih družboslovcev. Zato pa pomenijo ekonomistom toliko bolj bridek izziv študije o gospodarstvu, ki jih izvedejo naravoslovci. Torej znanstveniki, ki uporabljajo metode, ki jim jih ekonomisti že stoletja zavidajo. Tudi za to že obstaja poseben izraz, »zavidanje fiziki« (angl. physics envy).

Prav minuli teden so zares pomembna – morda prelomna – dognanja o ekonomiji razglasili nemški in italijanski biologi, predvsem z Inštituta Maxa Plancka za ornitologijo. Na podstrani revije Nature, najbolj vplivne znanstvene revije na svetu, so objavili poročilo o seriji eksperimentov s papigami. Zelo poenostavljeno, znanstveniki so ptice naučili uporabljati denar (strogo gledano, tri vrste žetonov) in z njim kupovati hrano (seveda ne v resnični špeceriji, pač pa v strogo nadzorovanih razmerah v laboratoriju na Tenerifih, tako da so ptice uživale v zanje primerni klimi). Še več, papige so pokazale, da znajo varčevati.

Brez lažnega pretiravanja, to je zares pomembno odkritje – težko si je predstavljati večji udarec za človeško samovšečnost. Papige so dokazale, da znajo biti ekonomsko bolj racionalne kot marsikateri človek. Znajo se odreči takojšnjemu užitku, da bi lahko v prihodnosti uživale še bolj slastno potrošnjo. Še ena stvar, ki jo lahko odslej zavidamo tem velikim pticam, pregovornim mojstricam oponašanja človeškega glasu, ki velikokrat pretentajo človeško uho.

Vendar pa se je izkazalo, da nimajo vse podvrste enako dobro razvitega talenta za ekonomijo. Zeleni makai so bili najbolj uspešni v trgovanju oziroma v izmenjevanju žetonov za hrano. V vseh šestih tipih preizkusov so dokazali, da resnično znajo presojati ekonomsko vrednost dveh različnih alternativ. Najslabše so se odrezale afriške sive papige. Raziskovalci domnevajo, da je ta vrsta papig v žetonih (ki so v poskusih igrali vlogo kovancev) razbrala neko notranjo vrednost, zaradi česar jih včasih niso hotele izmenjati za hrano. Kot današnje ameriške megakorporacije, ki denar raje vračajo delničarjem v obliki izplačila dividend in odkupov lastnih delnic, namesto da bi ga investirale v raziskave in razvoj.

V znanosti velja, da je smiselno razlikovati med temeljnimi in uporabnimi raziskavami. Ekonomski eksperimenti, ki so jih ornitologi opravili s papigami, seveda spadajo v prvo kategorijo. Morda pa bodo navdihnili še aplikativne študije. Kdo ve, morda bo že čez nekaj let investicijske portfelje upravljala ekipa dobro izurjenih papig. Kdo ve, morda tega ne boste niti opazili. Švedski regulator je denimo lani razkrinkal več kot ducat upravljavcev investicijskih skladov, ki so strankam zaračunavali drage »aktivne« storitve, v resnici pa so zgolj kot papige kopirali strategije indeksnih skladov.

***

Jure Stojan je partner in direktor raziskav in razvoja, Inštitut za strateške rešitve

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.