V nadaljevanju preberite:

V tej kolumni bi rad skiciral težave, ki jih imamo učitelji z umetno inteligenco. Sam nimam recepta za rešitev tega problema. Toda prvi korak k rešitvi je seveda ta, da problem sploh formuliramo.

Težava je naslednja. Visokošolski učitelji – in predvidevam, da tudi srednješolski – smo zaradi umetne inteligence izgubili nekatere metode preverjanja znanja. Natančneje, izgubili smo tiste metode, ki od študentov in dijakov zahtevajo pisanje doma. Če za opravljanje obveznosti predpišemo seminarsko nalogo ali esej, lahko pričakujemo, da bo večji del izdelkov napisala umetna inteligenca. To nikakor ni samo slovenski fenomen, o njem poročajo učitelji z vsega sveta.

Suma, da je nalogo napisal program, seveda ne moremo objektivno dokazati. Vsekakor pa vemo, da noben študent – pravzaprav noben človek – ne more pisati hkrati tako pravilno in dolgovezno, kot piše chatgpt ali kakšen drug silikonski pisec. Preostane nam torej izbira med tem, da preprosto sprejmemo izdelke umetne inteligence ali pa da seminarske naloge in doma napisane eseje opustimo, kar sem omenil že v kolumni maja letos. V tem primeru jih nadomestimo s pisanjem v učilnici.