Tiskane izdaje
Gledali smo ga z nejevernimi nasmeški v veliki predavalnici v pritličju Filofaksa, na četrtkovem večernem predavanju iz literarne retorike, nekoč sredi osemdesetih. Verjetno smo bili že utrujeni od prostočasnih dogodkov in predavanj tedna in smo komaj čakali, da se začne vikend.
Toda bilo je vredno.
»Quádrupedánte putrém sonitú quatit úngula cámpum,« je empatično recitiral profesor Koren in poudarjeno skandiral verz iz Vergilove Eneide, znamenit po svojem ritmu in onomatopoetičnosti, da bi ja poudaril metrum daktilskega heksametra. »Slišite ta kopita? Si predstavljate, kako se vse praši, ko galopirajo? A slišite? Bradačev slovenski prevod pa zveni še bolje! ‘Konjska kopita vsevprek topotajo čez prhke poljane’. Slišite ta P-K-T, P-K-T, P-K-T?«
Imeli pa smo tudi kaj videti. Natanko dva metra visoka suhljata pojava, odeta v brezhibno konservativen, siv trois-pièces z belo srajco in široko črtasto kravato, je pri tem izvajala nerodno elaborirano koreografijo, s katero je poskušala posnemati konja v divjem diru. Razen zaključnega izmaha z desno zgornjo okončino, ki je morda simboliziral štrleči spondej na koncu serije peterih daktilov, mu to kajpak ni ravno uspevalo.
Mu je pa zato uspelo, da nihče od študentov primerjalne književnosti, ki je ta prizor kdaj videl, teh verzov in analize nikoli ni pozabil.
Ne verjamem, da je Koren iz generacije v generacijo študentov ta prizor izpopolnjeval. Stavim, da je bilo njegovo zadnje predavanje o daktilskem heksametru pred upokojitvijo leta 1999 enako naštudirano kot tisto petnajst let prej, ko je predaval nam.
Smrt prof. dr. Evalda Korena (1930-2013), komparativista, literarnega zgodovinarja in teoretika, raziskovalca in predavatelja realizma, naturalizma, literarne retorike (pesniških zvrsti in oblik, verza in metruma, figur, zgodovine govorništva), mi je v četrtek zjutraj v ne preveč žalostni diskrepanci z njegovo najljubšo, čisto drugo literaturo in strokovno literaturo v slogu Proustove magdalenice priklicala v spomin Bergsonovo la durée mojih študentskih let.
Res je, da s Korenom odhaja velik in pomemben, četudi ne zelo cenjen del slovenske komparativistike - in to tiste stare, trde, klasične, navidez dolgočasne, prav po francosko empirične šole enega od očetov te vede, Paula Hazarda, kot jo je utemeljil v knjigi La Crise de la conscience européenne (1935).
Osemdeseta leta pa niso le spomin na akumuliranje znanja v smislu študija.
Res je sicer, da se šele desetletja pozneje zavedam, kaj vse od tistega, kar sem se naučil na fakulteti, mi danes resnično koristi. Morda se bo komu zazdelo prismojeno, da si v glavi vsak dan, vsak teden po tihem skandiram prav vsako vrstico, ki jo napišem – pa ne samo v kolumnah –, da bi izmeril, ali se sklada s kakršnokoli od tistih ritmizacij, o katerih nas je učil naš vrli Koren, ali pa si kar domišljam, da sem si jo izmislil sam.
Glede na to potem pobožno ponderiram stavke, mečem ven ali dodajam besede ali samo zloge, da se metrum nekako pokrije z mojimi malimi privatnimi daktilskimi heksametri ali laškimi enajsterci ali pač čemerkoli, kar spominja na ustrezni ritem, ki naj bo ob uporabi ustreznih, skrbno pretehtanih besed enkrat enakomeren, drugič spet ne, v nekaterih stavkih hiter, v nekaterih počasen, v nekaterih mešan, nasekljan, v nekaterih majestetičen, v nekaterih primeren filipiki, v nekaterih elegičen, v nekaterih patetičen, v nekaterih pa dober kvečjemu za gasilsko veselico ali kvantanje za šankom. Treba je obvladati ves ta repertoar.
Pa da ne bo kdo mislil, da se na faksu nisem naučil ničesar drugega kot stila.
Osemdeseta leta pa so v mojem spominu tudi nekak referenčni laboratorij za ugotavljanje razlik in podobnosti med takratnimi in današnjimi časi. Bolj že kot pa obdobja pred desetimi, dvajsetimi leti – pa ne le zato, ker so bila osemdeseta leta prvo obdobje, ki sem ga že znal dojemati kot samostojna in svojeglava osebnost, temveč tudi zato, ker so bila obenem zadnje, ki je bilo še kolikor-toliko drugačno od poznejših, poprelomnih, ko se je začelo večno vračanje enakega pod krinko le navidez novega in novega in domnevno vse bolj liberalnega, v resnici pa obupno konservativnega enega in istega.
Sociala osemdesetih, to zakajeno vzdušje prepotentnih mladih intelektualcev, zadovoljno apatičnih delavcev in bodočih politikov v najnižji preži, megla smrdljivih vlakov in ropotajočih avtobusov, nenačelna koalicija umetnikov, natakarjev, profesorjev, novinarjev in drugih žrtev redukcij toka in pomanjkanja kurilnega olja, je v fantazmagorični spominski godlji stabilizacijskih ukrepov Milke Planinc in božičkovanja Jožeta Smoleta na ozadju Laibachov in Quatebriga potopljena v mešanico obrazov, tekstov, knjig, besed profesorjev, kakršni so bili Evald Koren, Janko Kos, Andrej Capuder, in snovi, ki so jo predavali.
Tem trem povsem različnim humanistom in povsem različnim pedagogom je bilo skupno kvečjemu to, da nihče od njih ni v štirih, petih letih mojega študija nikoli niti z besedico omenil politike ali dal kakršnekoli politične izjave, ne nam študentom ne sicer – pa bi do neke mere celo smeli ali glede na svoje poznejše ambicije, vsaj zadnja dva, tudi želeli. Pa niso.
Politika takrat tako rekoč sploh ni obstajala in nas v bistvu ni zanimala. Zato je bilo takrat tako lepo živeti kljub bednemu potrošništvu in v primerjavi z današnjimi časi katastrofalni infrastrukturi družabnega življenja. S politiko so se ukvarjali drugi, nam se ni bilo treba. In kadar se je izjemoma bilo, je bilo samoumevno, na katero stran se bomo postavili.
Ko polagamo profesorja Korena k zadnjemu počitku, je seveda vse drugače. Objektivno nam gre bolje kot v osemdesetih, subjektivno pa smo neprimerljivo bolj nesrečni. Tega si ne znam razložiti drugače kot s tem, da nas toliko bolj kot takrat zanima politika, da ji pripisujemo toliko večji pomen, kot da je tista najbolj usodna paradigma, ki nas vsakega determinira. Pa nas ne. Ne nujno. Determinira nas le, če to hočemo. Če nočemo, pa lahko neskončno bolj kot kadarkoli prej uživamo v trenutku zase, ločenem od navidezne večnosti neke države in skupnosti, v trenutku življenja za tukaj in zdaj, med dvema nasmehoma ali poslovnima uspehoma, če le znamo biti z njima zadovoljni.
Nikar si ne dovolite, da vas družbeno življenje do te mere obseda. Poskrbite najprej zase.
Ko sem nekoč prišel h Korenu na izpit, sem v predsobi kabineta opazil, da se mi je odvezala vezalka. Jasno, da se mi ni zdelo nujno, da si jo prav tam zavežem. Korenu pa ta trivialnost ni ušla. »Zavežite si vezalko,« je takoj rekel. »Da ne boste padli.«
