Evropska (stran)pota: Sredozemske morije še ne bo konec

Pričakovanja pred izrednim vrhom EU so velika. Takšna so bila tudi pred poldrugim letom, ko se je pred Lampeduso zgodila tragedija s skoraj štiristo žrtvami. Angela Merkel, François Hollande in drugi so se zavezali k »odločnim dejanjem, ki morajo preprečiti izgube življenj na morju in ponovitve takšnih človeških tragedij«.

Ko se bodo voditelji 28 članic danes spet zbrali v bruseljski palači Justus Lipsius, lahko pričakujemo enaka sporočila. Po zadnjih tragedijah v Sredozemlju so pod velikim pritiskom in izredni vrh o migracijah ne bi smel končati kot simbolična prireditev. Kljub temu bruseljski diplomati pred vrhom znižujejo pričakovanja, češ, vseh težav se ne da odpraviti čez noč.

Tudi Unija in njene članice še zdaleč niso vsemogočne, razmere v velikem delu afriškega in arabskega sveta so katastrofalne. »EU ne more delovati namesto Afriške unije in Arabske lige,« je omejeni manevrski prostor opisal eden od diplomatskih virov. Tudi sklepi, pripravljeni za vrh, kažejo razmeroma nizko raven ambicioznosti.

Vse skupaj bolj ali manj temelji na nadaljnjem odvračanju beguncev in utrjevanju varovanja zunanjih meja EU. Najbolj odločno naj bi se Unija spopadla s tihotapci. Besedilo predloga sklepov se lahko razume kot napoved operacij v samih pristaniščih, denimo v Libiji. »Sprejeti sistematične ukrepe za identifikacijo, zajetje in uničenje ladij, preden jih tihotapci uporabijo,« je predvideno v enem od sklepov.

Očitno je, da so voditelji glede tega v precepu, saj opozarjajo, da bi takšna operacija v okviru skupne varnostne in obrambne politike morala biti izpeljana v skladu z mednarodnim pravom. Tudi diplomati raje ne govorijo o vojaških operacijah, ampak o misijah proti konkretnim tarčam, identificiranih na podlagi informacij obveščevalnih služb.

Seveda bo okrepitev Frontexove operacije Triton eden od glavnih dosežkov vrha. Toda prvi človek Frontexa Fabrice Leggeri je v Guardianu opozoril, da reševanje življenj ne more biti prednostna naloga, saj aktivno iskanje in reševanje na morju ni v njihovih operativnih načrtih. »To ni v mandatu Frontexa in po mojem razumevanju tudi ne v mandatu EU,« je povedal.

Vsaj neuradno je slišati argumentacijo v slogu, da bi z velikimi operacijami iskanja in reševanja pravzaprav spodbudili množice ljudi k odločitvi za nevarno pot čez morje. To po drugi strani pomeni, da bi se morali v EU še bolj intenzivno spopadati z vprašanjem sprejema in razdelitve več deset tisoč novih beguncev. Oboje je bilo doslej videti povsem kaotično.

Na vrhu naj bi sklenili, da bi v okviru solidarnosti med članicami »razdelili« vsaj 5000 beguncev. Predvidoma naj bi oživili nikoli uporabljeno direktivo iz leta 2001, sprejeto po jugoslovanskih vojnah. Predvideva zatočišče za ljudi, ki bi iz nečlanic prišli v Unijo, ker v njihovi domovini poteka vojna, množične kršitve človekovih pravic ali drugo nasilje.

Sama direktiva omenja ravnotežje med članicami. To pomeni, da bi bilo breme bolj enakomerno porazdeljeno, saj v zadnjih letih levji delež bremena prevzema le nekaj članic. Vzhodnoevropske članice, tudi Slovenija, v katere pride le majhno število prosilcev za azil in drugih beguncev, se branijo pred sistemom, po katerem bi avtomatično, v skladu s kvoto, morale ponuditi zatočišče večjemu številu nesrečnikov.

Države, v katere pride največ beguncev (Italija, Grčija, Malta), lahko pričakujejo pomoč pri obdelavi prosilcev. Tako bi njihova registracija potekala bolj organizirano, predvideno je odvzemanje prstnih odtisov. Toda pričakovanje, da bi k zmanjševanju težav lahko precej  pripomogle države iz regije, se utegne izkazati kot slepilo. Egipt in Tunizija sta doslej glede tega kar oklevali.

Skratka, dolgoročni ukrepi za rešitev begunske krize v Sredozemlju bodo do nadaljnjega še ostali v predalih. Vrata za organizirano, zakonito priseljevanje ostajajo zaprta. Ker se so razmere v državah, iz katerih prihajajo begunci, še slabšajo in stabilizacije v zapletenih okoliščinah ni na obzorju, bi ukrepi pripomogli kvečjemu k blažitvi migracijskega pritiska in preprečevanju tragedij.

Tudi oživljena ideja o azilnih centrih v severnoafriških deželah − v sklepih vrha se sploh ne omenja −, kjer bi se odločalo o nadaljnjih postopkih, ni čarobna paličica. Številni begunci, ki ne izpolnjujejo pogojev za azil, bi se najbrž odpravili na nevarno pot čez Sredozemlje. Morije očitno še dolgo ne bo konec.