Boter ni zgodba le o Ameriki, ampak tudi o Sloveniji, ki vstopa v volilno leto

Se spomnite prvega prizora prvega Botra Francisa Forda Coppole? Začne se z besedami: »Verujem v Ameriko.« Toda sporočilo uvodnega monologa je diametralno nasprotno začetnim besedam. Je izpoved nekoga, ki je izgubil vero v »ameriške vrednote« svobode in osebne odgovornosti. Te namreč temeljijo na obljubi vladavine prava. Ko obljuba odpove, ko pravna država ne zmore dati zadoščenja, tedaj se posameznik vrne v naročje predmoderne skupnosti, ki ji vladajo arhaična pravila povračila, osebne lojalnosti in volje močnejšega.

Privlačnost Coppolove filmske trilogije je v dialektičnem prikazu odnosa med »uglajeno družbo« in njenim podtaljem, med legalno denarno menjavo (kapitalizmom, če hočete) in njegovim kriminalnim drobovjem; med državo, njenimi institucijami in abstraktnimi zakoni ter predmodernim omrežjem neformalne moči, kjer je zakon džungle prikrit (a deloma tudi obrzdan) s tanko plastjo etničnega kolorita.

Eden izmed razlogov za uspeh filma je, da ga je mogoče gledati z več zornih kotov. Urbana legenda pravi, da so na newyorški premieri v prvi vrsti sedeli osiveli šefi italijanskih mafijskih familij. Film so lahko gledali kot nostalgično pripoved o eroziji sicilskih klanskih vrednot v stiku z ameriškim kapitalizmom. Ob njih so lahko šovinistični pripadniki stare anglosaške protestantske elite (Trumpov oče in njegovi prijatelji, da nam bo jasno) ploskali filmu kot zgodbi o tem, kako so priseljenci pokvarili klene »ameriške vrednote«.

A film želi biti nad obema interpretacijama »na prvo žogo«. Boter je zgodba o tem, kako se oba družbena sistema – arhaični svet »etničnih« priseljencev in razsvetljenski svet »stare Amerike« – zlivata v novo sintezo. V letu 1972, ko je film izšel, je to sintezo poosebljal Richard Nixon; petdeset let kasneje jo veliko bolje, kot bi si Coppola lahko zamislil, pooseblja Donald Trump.

Toda film Boter ni le zgodba o Ameriki. Veliko več, kot si predstavljamo, lahko pove tudi Sloveniji ob vstopu v volilno leto 2026. Pa ne le zaradi mafijskih mahinacij na lokalni in državni ravni, ki so jih v zadnjih tednih in mesecih razkrili raziskovalni novinarji nacionalke. Tudi ne le zaradi klanovskih vezi lojalnosti, ki so vezivo političnih strank in mrež, v opoziciji za še nekaj odtenkov bolj kot v vladni koaliciji.

Vrnimo se k prvemu prizoru. V njem družinski oče v scenografiji, ki namerno spominja na katoliško spoved, botru izpoveduje svojo skrhano vero v pravno državo – v »Ameriko« in njene vrednote pravne enakosti, zakonitosti in postopkovne pravičnosti. Njegova hči je bila žrtev spolnega napada. Storilce je prijavil policiji, a so ušli roki pravice. Ko so zapuščali sodišče, so se mu rogali. Občutek krivice je bil preveč pereč, zato pokorno stopi pred »botra« in ga prosi, naj mu da zadoščenje, ki mu ga je pravna država odrekla: ponižano hčer naj maščuje z neusmiljeno strogostjo, kakršno je pričakoval od države.

Prizor se upravičeno umešča med klasike filmske umetnosti. Težko bi si zamislili boljši prikaz razlogov, ki omogočajo razrast in ohranjanje mafijskih združb. Državi je spodletelo pri njeni osnovni nalogi, zagotavljanju pravice. »Remota itaque justitia, quid sunt regna, nisi magna latrocinia,«* se je v Božji državi, temeljnem tekstu zahodnega krščanstva, spraševal sveti Avguštin: »Kaj pa so države (oziroma kraljestva), ko v njih ni več pravice, če ne velikanske hudodelske združbe?« In je dodal: »Quia et latrocinia, nisi parva regna?«** In kaj so hudodelske združbe, če ne majhna kraljestva (oziroma države)? Citat, ki bi lahko brez težav stal v uvodni špici Coppolovega Botra.

Skratka, brez pravice ni razlike med državo in hudodelsko združbo. To je poanta, ki jo Michael Corleone skoraj dobesedno izreče v pogovoru s svojo zaročenko na sestrini svatbi. Glavni junak je tedaj še kritičen do svoje družine in njenih metod, toda njegov, recimo tako, »avguštinovski« skepticizem do države in njenih institucij že nakazuje zdrs v mafijsko podtalje.

V Sloveniji pred vsakimi volitvami veliko govorimo o pravni državi. Pogostost, s katero se ta tema ponavlja v našem javnem diskurzu, je odraz hvalevredne odločenosti, da ohranimo status Slovenije kot ene od najbolj varnih držav na svetu. Toda sočasno je vseprisotnost te teme simptom dejstva, da s stanjem na področju varnosti ter pravne države nismo zadovoljni. In prav je tako.

Ko se ozrem na neučinkovitost naših organov pregona pri kaznovanju tako nasilnih dejanj kot kriminala »belih ovratnikov«, se pogosto sprašujem, kako dolgo bo še trajalo, preden bodo žrtve povsem izgubile zaupanje v organe pregona in se zatekle po pomoč k »botrom«.

Kdaj se bo prvič zgodilo, da bodo kakšnega »osumljenega« posiljevalca ali »osumljenega« pretepača, ki so ga sodišča oprostila zaradi »pomanjkanja dokazov« ali črkobralske interpretacije zakona, našli ležečega na pragu njegove hiše s strelom v tilniku? In kdaj bodo ljudje obupali zaradi resnične ali umišljene krize varnosti in se množično zatekli v naročje političnih sil, ki bodo obljubljale zlitje vrednot moderne države (patriotizma, suverenosti, neizpodbitne avtoritete institucij) z mafijskimi vrednotami časti, osebne lojalnosti in učinkovite zaščite »svojih« – zlitje, ki je ena od možnih definicij fašizma?

Ta zdrs bo toliko enostavnejši, če se bodo ljudje prepričali, da tako in tako ni nobene razlike med mafijo in politiko, da je naše sodstvo škilavo ter da sta regnum in latricinium, država in hudodelska združba, dve plati iste medalje.

Bojazen je še večja, ko pomislim, da se uvodni lik iz Coppolove trilogije k »botru« zateče iz ogorčenja, ker so fantje, obsojeni za poskus posilstva in pretep njegove hčere, dobili le tri leta pogojno. Če bi živel v Sloveniji, bi lahko bila takšna kazen sploh največ, na kar bi smel dejansko upati. Zato smo lahko pravzaprav hvaležni, da nimamo na vsakem vogalu »botrov«, ki oškodovancem za »skromno uslugo« obljubljajo boljše zadoščenje. Za zdaj.

* Odstranjena pravičnost – kaj so kraljestva drugega kot velika roparstva?

** Kajti ali niso tudi roparstva nič drugega kot majhna kraljestva?

 

***

Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar, urednik Razpotij in vseevropske mreže Eurozine (Dunaj)

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.