Najmanjša velika država

Včasih je vstop v novo leto pomenil bolj ali manj zoprno bitko z mačkom, prelamljanje novoletnih zaobljub in lovljenje zadnjih not koncerta dunajskih filharmonikov. Letos pa so Združene države stare častitljive novoletne obrede povsem preglasile z vojaško akcijo v Venezueli in še enkrat dokazale, da je stari svet nepreklicno mrtev. Tudi samo še površinsko vztrajanje na mednarodnem pravu, pogajanjih in mirnem reševanju sporov je na obeh poloblah zamenjal zakon sile.

Globalna situacija nima niti prosojnega ideološkega pajčolana iz časov hladne vojne. V ruski osvajalski invaziji v Ukrajini, izraelskem genocidu v Gazi in ameriških helikopterskih menjavah oblasti motečih držav ne spremljamo več svetovnonazorskih dilem komunizma in kapitalizma, velikih spopadov med idejama kolektivizma in individualizma, ampak samo še povsem nezakrinkano grabljenje naravnih virov in prostora.

V času globalnega segrevanja, ki je zelo ostro izrisalo odvisnost in omejitve človeške družbe od omejenih naravnih virov, se je namesto globalnega konsenza o boju proti okoljskemu samouničenju zaostrila globalna bitka za prerazporeditev tega, kar je še ostalo.

Sesutje globalnega reda so države pričakale v različno dobrem stanju. Grenlandija in Tajvan, na primer, sta bila že večkrat razglašena za prihodnji plen svojih mogočnih sosedov. Vendar pa danes niti države brez neposrednih sovražnikov v še razmeroma mirnih geopolitičnih vodah ne morejo spati mirno.

Razen treh silakov (in enega palčka, ki ima v Združenih državah mogočnega zaščitnika) se vse družbe sveta lahko čez noč znajdejo pod valjarjem brutalne realpolitike. Sploh v Evropski uniji, ki s svojim moralno bankrotiranim sodelovanjem pri genocidu v Gazi in ameriških akcijah na eni strani ter z neučinkovito podporo Ukrajini na drugi vse bolj spominja na bogato, a neučinkovito poznobizantinsko cesarstvo, ki čaka na svoje počasno razkosanje – samo ne ve še, kako bo razdeljena.

Nekoliko apokaliptični uvod je nujen, ker je Slovenija ena izmed družb, ki niso pripravljene na podnebne, varnostne in geopolitične pretrese. V prihodnosti bomo plačevali za nezmožnost dolgoročnega načrtovanja in upravljanja skupnih zadev zadnjih tridesetih let. Država, ki ne more umeščati osnovne trajnostne infrastrukture, kot so hitre železnice, in ki v svoji še razmeroma ohranjeni socialni infrastrukturi ne prepozna vsaj tako pomembnega elementa nacionalne varnosti, kot je njena vojska, je država, ki noče razmišljati o svoji prihodnosti.

Na srečo pri nas ni omembe vrednih količin redkih rudnin ali nafte. Če bi bile, ne bi imeli samostojne države. Edini zares neprecenljiv naravni vir, ki ga ima Republika Slovenija, je prostor. Nekoliko več kot dvajset tisoč kvadratnih kilometrov pod Alpami ni najslabši prostor, ki bi si ga lahko izbrali za vedritev pred globalno kataklizmo. Na našo žalost pa smo iz naše največje prednosti v preteklih desetletjih sistematično ustvarjali največja tveganja: uničevanje samopreskrbe s hrano in lesom, spodbujanje kaotične pozidave plodnih, poplavnih in plazovitih površin ter izdatne subvencije individualnemu motoriziranemu prometu so samo nekateri najbolj akutni pokazatelji, da so šle stvari narobe.

Kaj je specifično slovenski problem pri upravljanju prostora? Zdi se mi, da je Slovenija najmanjša velika država, kar jih poznam. »Velika« je pridevnik, ki ga pri opisovanju svoje države (razen s sentimentalnim dodatkom »po srcu«) redko uporabljamo. Vendar pa je Slovenija dedič velikih imperijev, katerih del je bila. Če v Murski Soboti sedete na vlak in se odpravite proti Kopru, boste s sponzorstvom Slovenskih železnic doživeli vrnitev v Avstro-Ogrsko, vsaj kar se tiče potovalnih časov. Za slabih tristo kilometrov boste potrebovali od pet in pol do osem ur in pol.

Na tej poti boste z rodovitnih panonskih ravnic čez štajersko gričevje in s pogledom na zasneženi alpski sever šli tudi čez temo gostih notranjskih gozdov in luknjasto krajino presušenega Krasa, preden boste dosegli sinji Jadran. Razgibana geografija je gotovo eden izmed razlogov, zakaj je upravljanje takega prostora težje, razdalje večje in postopki kompleksnejši kot v kakšni bolj homogeni državi. Vendar boste na isti poti prečkali nekaj ducatov občinskih meja. V Sloveniji smo evropski unikum, ker nimamo pokrajin ali dežel.

Po drugi strani pa je prav zato vsaka od naših dvesto dvanajstih občin svoja mala zvezna dežela, ki je ne zanima, kaj se dogaja onkraj njenih meja. Od svojih nekdanjih imperialnih tovarišev smo prevzeli razvojne koncepte velikih držav. Italijanski kampanilizem, omejevanje lastnih interesov na svojo najožjo sfero, nam že v majhnem merilu preprečuje oblikovanje razvojnega konsenza.

Enačenje osebne svobode s svobodnim razpolaganjem z zasebno lastnino spominja na nekdanje madžarske magnate, razrast birokratskega aparata pa pri življenju ohranja pristno habsburško-kafkovsko tradicijo. Jugoslavija je v ta nacionalni golaž prispevala vsaj tradicijo normativnega kardeljevskega mišljenja, da so razvojne politike in družbene spremembe stvar parol in nenehno spreminjajočih se zakonodajnih sintagem, ne pa dolgotrajnega kovanja in ponotranjenja razvojnega konsenza.

Problem Slovenije torej ni v tem, da je majhna država, ampak v tem, da se na vseh upravnih ravneh pretvarja, da je velika. Morda se v tem iskanju mini imperija na dvajset tisoč kvadratnih kilometrih skriva nekaj manjvrednostnega kompleksa. Predvsem pa je zelo slaba podlaga za infrastrukturo odpornosti, ki jo v vedno bolj nestabilnem svetu krvavo potrebujemo.

Iz različnih imperialnih preteklosti imamo navsezadnje tudi zelo pozitivno zapuščino, kot so bogata kulturna dediščina, ponavljajoč se uporniški boj za svobodo, še vedno delujoča socialna država, poglobljen (četudi pogosto dvoličen) odnos do narave. V tej državi bi bilo lažje živeti, prostor pa bi lahko upravljali bistveno bolj učinkovito in trajnostno, če bi namesto najmanjše velike države postala največja majhna država.

***

Miloš Kosec, arhitekt

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.