V nadaljevanju preberite:

V soboto smo imeli vodstvo po enem izmed naših najlepših baročnih spomenikov, uršulinski cerkvi v Ljubljani. Ko sem hodil čez park Zvezda proti mogočni fasadi uršulink na Kongresnem trgu, sem šel mimo majhne skupine ljudi, ki so izmenjaje na odru brali imena in starost umrlih otrok v Gazi.

Iz mikrofona je poleg imen donela ponavljajoča številka: »eno leto«. Ko sem se po koncu vodstva dve uri pozneje vračal po isti poti, so udeleženci dosegli starost treh let. »Tri leta«, je besedna zveza med imeni mrtvih otrok vsakih pet sekund dajala ritem živahnemu in od sonca obsijanemu ljubljanskemu sobotnemu popoldnevu.

O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati. Vendar molčati zelo glasno. Dogodek našega časa, ki od nas zahteva oglušujočo tišino, je genocid v Gazi. Naša skupna naloga je, da trpljenje, ki ga je veliko, posredno in neposredno, omogočala tudi naša Evropska unija, nikoli ne zapusti naše kolektivne perspektive in postane miselni okvir vsega, kar se zgodi po Gazi. Prav bi bilo, da bi vsakič, ko bo kateri izmed evropskih politikov v prihodnje ponovil prežvečeno in spet zanikano frazo »Nikoli več«, nato prebral tudi imena dvajset tisoč mrtvih otrok.