Gledam modro nebo …

In ko bo vse hudo mimo: kako se državo spet prižge? Upam, da se krizni štab ukvarja tudi s tem.
Fotografija: Gledam modro nebo … jasno je in brez oblačka … in brez sledi letal. V zadnjih desetletjih smo ljudje s svojo eksponentno rastjo onesnaževanja resno ogrozili svoj planet. FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Gledam modro nebo … jasno je in brez oblačka … in brez sledi letal. V zadnjih desetletjih smo ljudje s svojo eksponentno rastjo onesnaževanja resno ogrozili svoj planet. FOTO: Jure Eržen/Delo

Ko sem pred kakšnim tednom razmišljal, kaj bom tokrat zapisal v svoji mesečni kolumni, sem se nagibal k temu, da bi argumentiral, zakaj postaja trg z nepremičninami prenapihnjen in da se morda dogaja podobna situacija, kot je pred dobrim desetletjem pahnila svet v gospodarsko krizo. Pripravljen sem imel niz argumentov o tem, kako poceni krediti ne spodbujajo ljudi k reševanju stanovanjskih potreb, ampak ustvarjajo dobre pogoje za nalaganje kapitala v nepremičnine, in kako je hitra in visoka rast cen, ki je v popolnem neskladju s povprečno rastjo prihodkov, alarmantni kazalnik, da se bliža rob vzdržnosti – kriza. Ob tem pa, namesto da bi gradili vsaj kakovostno arhitekturo, nastaja množica stavb, ki bo degradirala naš prostor za prihodnjih sto let in več.



Teden dni po tem so vsa ta razmišljanja postala irelevantna. Svet, kot smo ga poznali, se iz dneva v dan sesuva. Tudi miselni koncepti, na katerih bi zagovarjal eno ali drugo tezo o stanju arhitekture, se mi ne zdijo več zanimivi. Tokratna kolumna je, glede na okoliščine, nekakšna razbitina. Zbral sem razmišljanja in asociacije ob tem koncu sveta.

Tudi pred sto leti se je svet razbil. Tisti svet, ki je za nekatere tekel kot brezhiben mehanizem in kakršnega opisuje Stefan Zweig v znameniti knjigi Včerajšnji svet. Uničili sta ga prvi dve svetovni vojni. Sto let po tem se zdi, da izbruh koronavirusa vse bolj razjeda naš svet in Zweigov svet bo postal predvčerajšnji.

Znanstveniki, ki raziskujejo delovanje družbe in vedenje posameznikov v njej, so ugotovili, da se v zaprtih sistemih nikoli ne razvije medsebojna pomoč, prej škodovanje in podtikanje polen. Odprte družbe (tiste, ki tekmujejo z drugimi) pa razvijejo medsebojno pomoč.

Človeštvo je dobilo skupnega sovražnika. To niso zlobni vesoljci ali neznane pošasti, ampak eksponentno rastoč virus. Človeštvo ob skupnem sovražniku postaja solidarno in namesto škodovanja in podtikanja se razvijajo vzorci medsebojne pomoči.

Svet, kot smo ga poznali, se iz dneva v dan sesuva. Tudi miselni koncepti, na katerih bi zagovarjal eno ali drugo tezo o stanju arhitekture, se mi ne zdijo več zanimivi. Tokratna kolumna je, glede na okoliščine, nekakšna razbitina. FOTO: Voranc Vogel
Svet, kot smo ga poznali, se iz dneva v dan sesuva. Tudi miselni koncepti, na katerih bi zagovarjal eno ali drugo tezo o stanju arhitekture, se mi ne zdijo več zanimivi. Tokratna kolumna je, glede na okoliščine, nekakšna razbitina. FOTO: Voranc Vogel


Vsi varnostni ukrepi in omejitve spominjajo na vojno stanje. Vojska je v najvišji pripravljenosti, prebivalstvo je v domačih »zakloniščih«. Ulice so prazne. Namesto atomskih bomb in smrtonosnih dronov, nam grozijo mali nevidni virusi. Kdaj bo konec? Ko bomo vsi okuženi in bodo naša telesa razvila svoj obrambni sistem? Ko bodo statistični podatki začeli kazati upad novih okužb? Ko bo razvito učinkovito cepivo proti virusu? Bo to v štirinajstih dneh? V enemu mesecu? Do poletja? Do konca leta?
Virus je najneumnejša stvar na svetu (tako Slavoj Žižek v nedavnem komentarju za televizijo RT, Russia Today). Niti ne vemo, ali je organizem ali samo kemijski proces reprodukcije. In proti najneumnejši stvari se borijo znanstveniki, najpametnejši predstavniki človeštva. Gre torej za spopad najpametnejših proti najneumnejšim … Vse bolj pa se mi dozdeva, da gre tudi za spopad proti lastni, človeški neumnosti.

Priporočamo: Virus globalist

Gledam modro nebo … jasno je in brez oblačka … in brez sledi letal. V zadnjih desetletjih smo ljudje s svojo eksponentno rastjo onesnaževanja resno ogrozili svoj planet. Opozorila znanstvenikov, prizori taljenja ledu, masovni požari, demografske stiske, vse to se je našega življenja dotaknilo le toliko, da smo delili te klice na pomoč na spletnih omrežjih in si ustvarili občutek, da smo ukrepali. A že naslednji trenutek smo konzumirali in producirali smeti (saj druge izbire skoraj ni). In zdaj nas je koronavirus prizemljil. Prizemljil je vsa naša letala. Prizemljil je naše misli. Naša sreča nas ne čaka več na drugem koncu sveta, vedno izmuzljiva in neulovljiva. Čaka nas tu, v nas samih, samih s seboj (in svojimi bližnjimi) v samokaranteni.

Ustavimo državo. Ustavimo svet in počakajmo, da mine. Da ta virus gre. Drugam. Ali pač izgine. Glede na njegovo sposobnost eksponentne rasti bo bitka težka. Dobra novica pa je, da je stopnja smrtnosti relativno nizka v primerjavi s sarsom, špansko gripo ali kugo.

O. K., ustavimo državo. Je kdo že kdaj ustavil državo? Trenutno smo v fazi ustavljanja in zdi se, da kar gre (razen da se nekateri pritožujejo, da jim je zmanjkalo toaletnega papirja). In ko bo vse hudo mimo: kako se državo spet prižge? Upam, da se krizni štab ukvarja tudi s tem. Ko se kolesar ustavi, pade iz ravnovesja. Kaj se zgodi z državo, ko pade? (Kakšna je stopnja smrtnosti?)

Če se še enkrat vrnem k Žižkovemu intervjuju: solidarni nismo zaradi solidarnosti, ampak zaradi našega egoizma. Če želimo preživeti, moramo biti solidarni.

Tako je balkon postal celo oder oziroma avditorij. Poleg tega so balkoni dokaz, da digitalni zasloni ne morejo nadomestiti pravih človeških stikov. FOTO: Matej Družnik/Delo
Tako je balkon postal celo oder oziroma avditorij. Poleg tega so balkoni dokaz, da digitalni zasloni ne morejo nadomestiti pravih človeških stikov. FOTO: Matej Družnik/Delo


In še o arhitekturi: balkon je arhitekturni element, ki v času pandemije koronavirusa dobiva povsem novo vlogo in pomen. V času samoizolacije je balkon okno v svet. Pomeni socialno stičišče. Še več, v zadnjih dneh so se na spletu pojavili posnetki iz italijanskih mest, kako se izolirani prebivalci zbirajo na balkonih in skupaj prepevajo. Po tem vzoru so se podobne iniciative zgodile tudi pri nas. Tako je balkon postal celo oder oziroma avditorij. Poleg tega so balkoni dokaz, da digitalni zasloni ne morejo nadomestiti pravih človeških stikov. Če bo samokarantena trajala še dolgo, verjamem, da se bo ponekod, kjer so dobri arhitekturni pogoji za to, razvila zanimiva balkonska družba.

In ko bo kriza koronavirusa mimo: dobra arhitektura je tista, ki je grajena po meri ljudi. Ki omogoča kakovostno bivanje tudi v času samoizolacije.

Spodaj lahko preberete, da ta kolumna ne izraža tudi nujno stališča uredništva, ampak mnenje avtorja. Lahko dodam, da morda ne izraža niti mnenja avtorja danes, ko je natisnjena, ampak mnenje avtorja včeraj, ko jo je pisal, in je današnji svet prinesel nova, drugačna mnenja. Kaj bo jutri?

***
Matevž Granda, arhitekt in publicist, revija Outsider

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Preberite še: