Globalizacija sanj

Kadar Kitajci sanjajo, vidijo svojo državo na vrhu sveta.
Objavljeno
23. oktober 2017 17.47
CHINA-AGRICULTURE/
Zorana Baković
Zorana Baković

Zdi se, da je v Aziji naravno sanjati velike sanje. Kitajska in Japonska sta enaki sanjačici zgodovinskih razsežnosti. Obe imata stari civilizaciji, ogrnjeni s plaščem nevidnosti med iskanjem moderne državne ureditve in sodobnega sistema vrednot, zato se je skoraj neizogibno moralo zgoditi, da sta nekoč obe odkrili zrcalo iz daljne ali bližnje preteklosti ter iz iluzornega portreta, ki se lesketa na njegovi površini, ustvarili novo ideologijo samooboževanja.

Kitajci − oziroma vsaj kritična masa Kitajcev − so privolili v cenzuro in samocenzuro zavesti, besed in vesti, samo da bi, kakor jim je obljubilo partijsko vodstvo, postali največja sila na svetu.

Nočejo biti več najcenejši in najštevilnejši. Zdaj poskušajo združiti bogastvo in vrline, številnost in moč. Tudi takrat, kadar se ne strinjajo, po kateri poti bi bilo treba iti naprej, jih združujejo kitajske sanje. Želijo si, da bi Kitajska (spet) postala svetovna voditeljica.

Japonci − oziroma vsaj očitna večina Japoncev − so privolili v to, da imajo na oblasti človeka, ki ga ne marajo. Premier Šinzo Abe se je zapletel v finančne škandale, škodile so mu kadrovske napake, poleg tega mnogi ne marajo vračanja militantnega duha v njegovo zunanjepolitično strategijo.

Kljub temu so mu zaupali še en mandat. Levo in desno krilo tam združujejo sanje o »normalni Japonski«, v kateri sonce vzhaja kakor nekoč − veliko in bleščeče, prav takšno, kakršno si zasluži država, ki je s svojo umetnostjo, tehnologijo, kulturo, filozofijo in kapitalom že zdavnaj vstopila v življenja vseh nas.

Kakor da se dogaja nekakšna globalizacija sanj, so začeli tudi Evropejci govoriti iz svoje nedosanjane podzavesti. Celo britanska premierka Theresa May je pred kratkim v svojem govoru na konferenci konservativne stranke omenjala »britanske sanje«. Govorila je o svoji babici, ki je delala kot hišna pomočnica in nato doživela, da so trije njeni vnuki postali profesorji, vnukinja pa vodja vlade. »Sanje« je omejila na to, da ima vsakdo možnost, da se bo generaciji za njim življenje izboljšalo. Toda ali je za uresničitev sanj morala umakniti Veliko Britanijo iz Evropske unije?

Vse pogosteje se pojavljajo ključarji zlate kletke, kakršni so Britanka Mayjeva, avstrijski Sebastian Kurz ali češki Andrej Babiš, ki obljubljajo, da bodo shranili sanje na varen prostor in odvrgli ključ v prebujeni vulkan populizma, umaknili svojo državo iz globalizacije in zaprli vrata pred prišleki iz drugega sveta …, ne glede na to, da so od njih pravzaprav imeli velikanske koristi.

Kadar Kitajci sanjajo, vidijo svojo državo na vrhu sveta. Za to so se pripravljeni odreči svobodi in človekovim pravicam. Tudi Japonci sanjajo o vzhajajočem soncu nad Azijo in zanj so pripravljeni plačati višje davke ter izstopiti iz udobja mirovniške nevtralnosti. Ne prvi ne drugi niso nič boljši od Evropejcev, saj Kitajska že dolgo ne sprejema beguncev na svoje ozemlje, Japonska pa je v prvi polovici letošnjega leta odobrila azil samo trem priseljencem, čeprav jih je za bivanje v tej državi zaprosilo 8561. 

Evropa je nekoč sanjala velike sanje. Obljubljala je, da bo enotna in odprta. Kaj bi jo zdaj lahko spodbudilo, da bi pogledala čez bodečo žico, ki se je vrnila kot dokaz strahu pred pisanostjo in različnostjo kot največjima prednostma svobode? Morda je čas, da se zbudi in neha sanjati. Resničnost je tako ali tako edina, ki obstaja … pa tudi precej lepša je od sanj, ki spominjajo na nočno moro.