Gol!

Po enem letu spet pišem kolumno. To je po eni strani stresno opravilo, saj je vezano na čas in prostor, v katerem pišeš. Nikoli nimaš pravega zagotovila, da bo tek časa s sabo prinesel vsebino ali da bo še tako sijajna ideja ali misel ustrezna za število znakov, odmerjenih na časopisni strani. A po drugi strani je to tudi meditacija, način življenja, navdušenje. Pisati kolumne je namreč stanje: preklop iz načina, kjer samo živiš, v način, kjer imaš ves čas vklopljen senzor: »Se dogaja kaj zanimivega?« Zato sploh ni naključje, da sem že prvi dan po »vklopu« svojega kolumnističnega gumba na avtobusu opazil v kotu stekla nalepljeno pesem Barbare Korun Dva se slačita (2011). Dober izbor, sem si rekel, ko sem bral: »se slačita dalje ... slečeta poklic ime/vsakdanje navade«, in bral naprej: »si ...