Gospodarske napovedi v dveh slikah

Za javnofinančno zdravje države je pač ključno, da je postavljen kitajski zid med pripravljavci ekonomskih napovedi in vsakokratno (vladajočo) politiko.

Objavljeno
14. september 2019 06.00
Posodobljeno
14. september 2019 06.00
Foto Leon Vidic
Sta dve vrsti napovedovalcev: tisti, ki ne vedo, in oni, ki ne vedo, da ne vedo,« je nekoč sarkastično dejal nobelovec John Kenneth Galbraith. Slavni ameriški ekonomist, znan po številnih lucidnih, tudi pikro samoironičnih izrekih, recimo, da je »ekonomija zelo uporabna kot način zaposlitve ekonomistov«, je s tem verjetno želel povedati, kako težko je vnaprej povsem natančno napovedati dogajanja in prihodnje dosežke – in padce – v tako zapletenem sistemu, kot je ameriško nacionalno gospodarstvo.

V sodobnem svetu, ki ga zaznamujejo globalizacija ter vse večje negotovosti v Evropi in po svetu, je to seveda še težje. A po drugi strani so gospodarske napovedi podobne demokraciji: kljub vsem svojim znanim hibam in pomanjkljivostim so najmanj slaba rešitev ter hkrati nujno orodje in pripomoček pri številnih odločitvah. Slovenska praksa kaže, da je nanje še posebno občutljiva vsakokratna vladajoča politika, ki jo poslabšani gospodarski obeti vržejo iz zazibanosti v cono udobja in jo morda kdaj celo prisilijo k ukrepanju.



Slika 1: september 2009


Zavrtimo čas deset let v preteklost. Pisal se je september 2009, daleč od najbolj kriznega leta v novejši slovenski zgodovini. Takratni direktor Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) Boštjan Vasle, zdaj je guverner Banke Slovenije, je po seji Pahorjeve vlade v novinarskem središču na Gregorčičevi, popularni »kapelici«, predstavljal jesensko gospodarsko napoved za tekoče in prihodnje leto. Zdel se je rahlo napet, ko je nizal najnovejše napovedi in številke, ki so osupnile vse, tudi tiste, ki smo vedeli, da Slovenija tone v globoko recesijo in vse hujši kreditni krč.

Umar je resda že marca tisto leto napovedal, da se bo slovensko gospodarstvo leta 2009 skrčilo za »le« štiri odstotke, Vasle pa je pol leta pozneje sporočal, da bo gospodarski upad skoraj dvakrat večji. Slovenska ekonomija naj bi se po njegovih predvidevanjih zmanjšala za kar 7,3 odstotka.

Tako globokega gospodarskega padca nam do takrat ni predvidel še nihče, niti doma niti na tujem. Nič čudnega torej, da je takratna jesenska napoved Umarja, pozneje se je izkazala za dokaj točno in še zdaleč ne preveč črnogledo, pred desetimi leti šokirala javnost, predvsem pa nekatere politike in ministre, na čelu s Pahorjevim prvim finančnikom Križaničem, ki je moral takoj zatem pripraviti proračun leta 2010 z načrtovanim rekordnim primanjkljajem. Ta je po poznejšem rebalansu presegel dve milijardi evrov oziroma kar pet odstotkov BDP.

Stolček šefa Umarja – kot nekakšnega prinašalca slabih novic in politično nevzdržnih napovedi – se je močno zatresel. A se takratni premier za njegovo zamenjavo ni odločil, čeprav bi mu v nekaterih krogih ob taki kadrovski potezi brez dvoma navdušeno zaploskali. Tako je bila tedaj kljub očitkom, da širi pesimizem, in puščicam s političnih vrhov ohranjena neodvisna pozicija Umarja. Za javnofinančno zdravje države je pač ključno, da je postavljen kitajski zid med pripravljavci ekonomskih napovedi in vsakokratno (vladajočo) politiko.


Slika 2: september 2019


Spet smo v (predkriznem?) letu, ko se evrska ekonomija hitro ohlaja. Najuglednejši tuji inštituti že skoraj na mesečni ravni krepko klestijo svoje gospodarske napovedi za naše glavne zunanjetrgovinske partnerice. Medtem ko je Nemčija že v tehnični recesiji, sosednji Italiji pa ne kaže nič bolje, pri nas ta čas govorimo le o umirjanju rasti na še vedno kar spodobnih ravneh blizu treh odstotkov.

A kako nam bo šlo v prihodnje? Ponedeljkovo proračunsko sejanje vladajoče koalicije na Brdu pri Kranju je spet lepo pokazalo, kako delikatno je lahko razmerje med političnimi odločevalci in gospodarskimi napovedmi. Ko so premier, ki mu je Umar v vladni hierarhiji neposredno podrejen, in koalicijski politiki po srečanju zelo poudarjeno sporočali, da bo usoda proračuna za leto 2020 na koncu odvisna prav od nove Umarjeve napovedi gospodarske rasti, smo to lahko razumeli tudi kot posreden pritisk na analitike, da sestavijo čim ugodnejše številke rasti. Take, ki bodo vladajoči koaliciji politično olajšale proračunov. Vsaka gospodarska napoved ima pač svojo politično dimenzijo, ko nakaže, kakšni bodo proračunski prilivi in primanjkljaj/presežek ter s tem povezano zategovanje pasu.

Verjetno je bila taka zgovornost vladajočih politikov na Brdu tudi jasen signal Umarju, da je že kar na začetku tega tedna močno zavihal rokave in pripravil novo napoved teden dni pred predvidenim 19. septembrom. Napovedana letošnja 2,8-odstotna rast je za 0,6 odstotne točke popravljena navzdol, kar gotovo ni posebno osrečilo premiera Šarca in ekipe. Iz vladnih soban je bilo včeraj moč zaznati, da jo imajo za pesimistično. Vsekakor pa je ta nova, jesenska napoved vsaj za zdaj realnejša, kot je bila pomladanska.

Njena kolateralna posledica je zdaj simbolično znižanje proračuna za leto 2020 za sto milijonov evrov. To je je predvsem streznitev za proračunske porabnike in skupine pritiska – in nič več kot to. Za kakšne resnejše proračunske premike bi morali poskrbeti drugače, predvsem s programskim proračunom in strukturnimi reformami, za katere seveda ni nujno, da pomenijo reze in varčevanje, ampak mislimo na ukrepe za večjo produktivnost, ki bi nas po blaginji približali razvitim.

A vrnimo se k napovedim. Leta 2019 živimo v vse bolj razburkanih časih, ko se svet neznansko hitro spreminja, tveganj je vse več. V takih razmerah se očitno težko znajdejo tudi analitični algoritmi domačih in tujih ekonomskih inštitutov, zato je zelo pametno pripraviti več scenarijev gospodarske prihodnosti.

To so zdaj storili tudi na Umarju in za prihodnje leto ob osnovnem scenariju pripravili tudi alternativnega, ki sploh ni distopičen, predvideva pa, da bi bila poslabšanju razmer gospodarska rast skleščena na 1,7 odstotka. To bi zahtevalo resen rebalans proračuna in druge prilagoditve. Verjetno od Šarčeve vlade pričakujemo preveč, a ko bo prihodnji četrtek na podlagi Umarjevih napovedi odločala o prihodnjih proračunskih dokumentih, naj tega scenarija ne prezre. Njeno politično udobje gor ali dol.