Tiskane izdaje
Odločila sem se zožiti zorni kot kolumne, ki je doslej izhajala pod širšim naslovom »Iz azijskega zornega kota«, in jo posvetiti vprašanjem azijskih žensk. Ne gre za žensko solidarnost in še manj za feminizem. Gre za občutek, da so ženska stopala spet obvezana. Tega sicer niso storili fizično, ampak na številne druge načine.
Gre za spoznanje, da je pri iskanju rešitev za vse sedanje težave azijskih družb treba začeti razmišljati popolnoma drugače. In da se je pri novem razmišljanju treba vrniti na začetek stare ureditve, utemeljene na domnevi, da spoli ne morejo biti enakopravni. Že zato, ker o enakopravnosti odločajo moški.
Če sem še natančnejša, gre za prepričanje, da so se vse družbene težave, tudi gospodarske, na najbolj naseljeni celini pojavile zaradi čisto navadne diskriminacije. Ta je tako močno vtkana v civilizacijske, etične in politične vrednote, da iz nje naravno izhajajo tudi vse druge krivice, ki jih nič več ne povezujemo s položajem žensk.
Nikakor ne trdim, da bi morale ženske vladati svetu. Vendar se mi ne zdi normalno, da pri vseh ugibanjih o tem, kako bo sestavljen politbiro centralnega komiteja Komunistične partije Kitajske, omenjajo eno samo žensko kot morebitno, ne pa tudi zanesljivo kandidatko. V stalnem komiteju politbiroja že več kot trideset let ni bilo nobene ženske. In samo zato, ker so partijski kongres organizirali odlični scenografi, med 2270 delegati v Veliki palači ljudstva sedi 521 tovarišic, partijski časopisi pa pišejo, da to dokazuje, da so ženske zaščitene. Kakor pande.
V sedanjem centralnem komiteju je bilo med 204 člani samo 13 žensk. Med dvaindvajsetimi kitajskimi pokrajinami, petimi avtonomnimi območji in štirimi mesti, ki jih neposredno upravlja osrednja vlada, samo eno pokrajino (Anhui) vodi guvernerka in v samo eni pokrajini (Fujian) je položaj partijskega sekretarja zasedla ženska. V zadnjih tridesetih letih so samo štiri ženske postale guvernerke pokrajin in samo dve sta opravljali naloge partijskih sekretark.
Toda nobena korupcijska afera ne more miniti brez žensk. Vsi obtoženi in odstavljeni partijski mogočneži, tudi Bo Xilai, so imeli ženske, s katerimi so ljubimkali, za trofeje svojega političnega vpliva. Bile so nekakšen samoumevni privesek na verižici uspešne kariere.
Bi bilo na Kitajskem manj korupcije, če bi v najvplivnejših partijskih organih sedele tudi ženske? Morda. Ne zato, ker bi bile tovarišice bolj moralne ali skromnejše, ampak zato, ker bi enakopravnejša hormonska struktura vladajoče elite odsevala normalnejši položaj žensk v družini in gospodarstvu. Pa tudi zato, ker bi tako zagotovili naravno delitev dolžnosti in pravic. In konec koncev, ali ni statistično dokazano, da je najmanj korupcije v državah, ki so poskrbele za čim večjo enakopravnost med spoloma? In ali ni to pravzaprav logično?
Kitajski vodja Hu Jintao je že ničkolikokrat ponovil, da je boj proti tatovom v vrstah partije povezan z vprašanjem obstanka države. Toda prav ničesar ne bo mogoče spremeniti, dokler ne vzpostavijo primarnega, naravnega, logičnega ravnotežja. Med dvema enakopravnima spoloma.
Kitajska komunistična partija je dolgo proučevala Katoliško cerkev in Vatikan. In očitno se je veliko naučila o tem, kako je mogoče za vedno obstajati, varovati dogmo pred reformami in braniti doktrino o stvarjenju človeštva pred ženskami, ki bi v 21. stoletju rade postale enakopravne članice družbe. Medtem ko čakamo na bel dim iz Velike palače ljudstva, že vnaprej vemo, da bo napovedal še enega moškega voditelja. Podobnega vsem svojim predhodnikom. Brez novih idej o pisanem svetu, v katerem jin in jang obstajata samo v nerazdružljivem objemu.
