Hrvaška v mojem očesu: Čebele brez potnih listov

Tako je v Sloveniji: znano je, da je konec lanskega leta kot strela z jasnega udarila afera o ilegalni proizvodnji preparata za zatiranje varoje, med potrošniki pa se je razširil dvom, ali je med še vedno dovolj varno živilo oziroma ali ni zaradi malomarnosti nekaterih čebelarjev morda celo ogrožen tradicionalni slovenski zajtrk (med in maslo). Čeprav je afera potihnila že pred tedni, se vpleteni − čebelarji, predelovalci in pristojne institucije − z njo še vedno ukvarjajo; državni organi ugotavljajo, kdo je zanjo odgovoren, čebelarji pa štejejo izgubo.

Na Hrvaškem pa se čebelarji, vsaj tisti z juga, ubadajo s povsem drugimi težavami. Vendar za začetek nekaj statistike, ki najbrž ne bo odveč. Hrvaška se namreč ponaša z največjim številom ljubiteljskih čebelarjev daleč naokoli. Kot Hrvati radi poudarjajo, »ne zgolj v okolici, ampak tudi v svetu in širše«. Statistika sporoča, da je bilo pred šestimi leti na Hrvaškem registriranih približno 6500 čebelarjev, pred tremi leti jih je bilo že skoraj 9000, danes pa jih je že 12.500. Čebelarje je mogoče najti po vseh koncih in krajih naše južne sosede. Tudi na jugu. Tu pa nastopi težava, zaradi katere tamkajšnje čebelarje (okolica Dubrovnika, Pelješac ...) hudo boli glava.

Koliko čebeljih družin imajo hrvaški čebelarji z juga države, niti ni toliko pomembno, pomembneje je, da imajo takrat, ko »ženejo« na pašo svoje čebele na drug konec, na drug pašnik, nemalokrat precejšnje težave. Jug Hrvaške še zdaj namreč ni infrastrukturno po kopnem povezan z glavnim mestom »svoje« države. Vsi, ki se z juga hočejo po kopnem pripeljati do Zagreba ali iz Zagreba na jug, proti Dubrovniku, morajo skozi Bosno in Hercegovino. To velja tudi za čebelarje s hrvaškega juga.

Zaplet je nastal takoj po vstopu hrvaške v EU, pred poltretjim letom, saj se je mejni režim med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino od takrat precej zaostril. Tudi za kakšnih sto čebelarjev, ki so dotlej lahko svoje čebele na pašo vozili sem ter tja, tudi čez BiH, brez težav. Zdaj tega več ne morejo. Še posebej ne po tako imenovanem neumskem koridorju, ozkem delu BiH, skozi katerega morajo, če hočejo svoje čebele prepeljati na pašo z enega dela hrvaškega juga na drugi del taistega hrvaškega juga. Za pot čez BiH namreč potrebujejo veterinarski potni list (podobno kot za krave, pujse in druge žive živali). Do teh pa ne morejo, saj jim država, taista Hrvaška, tega ne omogoča oziroma jim ne omogoča čebeljega veterinarskega pregleda, na podlagi katerega bi veterinar izdal čebelji potni list.

»Cariniki iz Bosne in Hercegovine bi nam nekako še dovolili prehod, a naši, hrvaški, vztrajajo pri redu in zakonih, kar je sicer v redu, vendar vseeno ...« sporočajo čebelarji Dubrovniško-neretvanske županije, ki so zaradi tega že nekajkrat pisali in popisovali te težave v pismih za Zagreb, a kaj, ko se s pošto »venomer nekaj zatika«. Seveda imajo možnost svoje čebele na pašo odpeljati s trajektom, ki vozi med Pločami (kopno) in Trpnjem (Pelješac), vendar jim pot skozi neumski koridor vzame 20 minut, pot s trajektom, ki pa je za čebele nemalokrat hudo stresna, pa kakšne tri ure. Pa še dražja je.

Pelješkega mostu, tega najdražjega spomenika hrvaški naracionalnosti, ki naj bi končno po kopnem povezal jug Hrvaške z »državo matico« in za katerega so pogodbo za gradnjo do največjega dalmatinskega polotoka Pelješca podpisali že leta 2007, napovedovali pa, da bo gradnja končana 12. maja 2012, še kar nekaj časa ne bo. Tudi Bosne in Hercegovine še nekaj časa ne bo v polnopravnem članstvu EU, da bi lahko čebele sem ter tja, s paše in na pašo brenčale brez potnih listov.

»Bodo pa vsaj do takrat, ko bodo vse te evropsko-hrvaško-bosanske kocke končno zložene, imele naše, hrvaške čebele, menda edine na svetu, status krave ali svinje,« mi je dejal kapetan Ivan, ko sva ob tipičnem slovenskem zajtrku − maslu in medu − sredi Pelješca razpredala o težavah hrvaških čebel z juga »lijepe naše«.