Hrvaška v mojem očesu: Janica, Ivan & Monte Carlo d. o. o.

»Pribita« na obcestno drevo je na svoj koncert nekje ob obali modrega Jadrana vabila znana hrvaška pevka. Lahkih not. Kiklica, ki je komaj kaj pokrivala, majica, pod katero so buhteli njeni atributi. Koncert bo v soboto, tega-in-tega, ob tej-in-tej uri, tam-in-tam.

Nekje do polovice nastopa je družba zdržala, nato pa se enotno odločila, da jo mahne nekam drugam. Pravzaprav v lokalček, v katerem igra na klavir povsem neznani domačin. Prijetno, bi človek rekel − pravcata mirna oaza za ušesa.

»No, ko smo že pri oazah, moj dragi Slovenec, ali se ti zdi pravilno, da ima večina naših, hrvaških vrhunskih športnikov prijavljeno bivališče v Monte Carlu. No, pa ne takrat, ko gredo v športni pokoj, ampak še v času, ko ponosno sporočajo, kako ljubijo Hrvaško in vse, kar je z njo povezano,« je tako, iz vedrega neba, sredi sobotne noči, tam ob obali Jadranskega morja dejal M. M. Odvrnil sem z molkom. Nekajminutnim.

Nato pa smo jih vseeno »razdrli« nekaj na to temo. In seveda nismo pozabili, da minevajo štiri leta, odkar je v športni pokoj odšel Ivan Ljubičić, ki ga je Hrvaška poveličevala do vrha in še naprej, ko je leta 2005 Hrvaško popeljal v Davisovem pokalu do teniškega svetovnega vrha, se poslovil od aktivnega igranja tenisa in domoljubni hrvaški javnosti sporočil, da bo živel tam, kjer je tudi doslej. V Monte Carlu.

»Ja, pa mu nihče ni očital 'panamapapers', ko je na hrvaškem prejemal nagrade, davke pa plačeval v drugi najmanjši državi na svetu, Muneguju, kot menda domačini pravijo svojemu Monacu, a ne?« je malce užaljeno dejal M. M., ki se doslej še ni znašel na hrvaškem stebru sramu neplačnikov davkov na Hrvaškem. Mimogrede: kar nekaj sto tisoč kun, no, pravzaprav evrov, redno plačuje moj znanec v hrvaški proračun. »Davčna politika, dragi moj,« sem dejal, omenil, da je zdaj, najbrž ne zaradi boljših letalskih povezav s Sarajevom in Medžugorjem, kjer je rojen, v Monte Carlu menda prijavljen tudi aktualni najboljši hrvaški teniški igralec Marin Čilić, pa, kot je slišati, tudi Mario Ančić in Goran Ivanišević, v pogovor vrgel kamenček, imenovan − Janica.

O Janici Kostelić, hrvaški smučarki svetovnega formata, je bilo že veliko zapisanega. Tako za časa njene športne kariere kot zdaj, ko je pred kratkim postala podministrica za šport v hrvaškem ministrstvu za znanost, izobraževanje in šport. No, zdaj ji je funkcija odletela v franže, saj je Hrvaška ostala le s tehnično vlado, skoraj gotovo pa je, da Janica v novi vladi te funkcije ne bo opravljala. Vendar, vseeno ...

»Mnogi so me v zadnjih letih spraševali, zakaj se ne vključim v športne dejavnosti in naprej prenesem svojih izkušenj. Upam, da bom imela v novi vlogi široko podporo ter da bom dobila priložnost, da športu in Hrvaški povrnem nekaj tega, kar sta storila zame,« je Janica Kostelić zapisala v pojasnilu, zakaj je sprejela položaj v politiki. Taisti politiki, z domoljubno HDZ in njeno Domoljubno koalicijo na čelu, ki ji je bila pripravljena spregledati njeno prebivališče v Monte Carlu, kjer je bila za časa tekmovalne kariere prijavljena kot hrvaška reprezentantka. No, in nič dni prakse delovanja v športnih organizacijah hrvaškega sistema. Zaradi tega nikogar ni »bolela glava«. In nikogar ne »boli glava« niti zato, ker večina domoljubnih hrvaških športnikov ne plačuje davkov na Hrvaškem.

Pevka lahkih not je že zdavnaj odpela svoje. Menedžer ji je najbrž povedal, da je denar nakazan. Le še intervju in nekaj fotografij za ugledni tabloid, kozarček pogovora z oboževalci, nato pa v banko po denar. Morda v Monte Carlo ali nemara kam bliže − v Brežice.

***

P. S.: Hrvaška v mojem očesu in njen avtor danes odhajata na počitnice. Spet se beremo avgusta, Hrvaška pa bo do takrat kljub temu ostala pod budnim očesom in − v mojem očesu.