Hrvaška v mojem očesu: Kamera te gleda

Bila je pozna sobota. No, bolj zgodnja zagrebška nedelja. Klub je zapiral svoja vrata, do avta, s katerim je bilo treba domov, je bilo le nekaj deset metrov. Zeleni val − s pravo hitrostjo ti na območju zagrebških prometnic res lahko uspe ujeti skoraj vse zelene luči na določeni razdalji. Semaforji so delovali kot ur'ca. Rdeča, rumena, zelena.

Hop! Stop! Policija! Rutinska kontrola, dokumenti, preverjanje stanja vožnje. Alkotest je bil uporabljen zaman. Za policiste. Nato izmenjava nekaj besed. Blabla in še bla-bla. Rdeča nit policistovih besed pa je bila: »Norcev na zagrebškem zelenem valu je vedno več!«

Za kaj gre, sem vprašal in v odgovor dobil domnevne ilegalne dirke mulcev, ki med seboj tekmujejo, kdo bo prevozil več rdečih luči. Bolno, vendar resnično. Zdaj mi je bilo povsem jasno, zakaj je policist omenil norce. Spomnil sem se pred kratkim prebrane vesti, kako se je v Berlinu zgodila prometna nesreča, v kateri je življenje izgubila ena oseba, tri pa so bile hudo poškodovane. Po prvih podatkih policije je šlo za nesrečo v ilegalni cestni dirki, katere žrtev je bil nič hudega sluteči mimovozeči voznik, je takrat poročala nemška tiskovna agencija. Objestni dirkači so prevozili več rdečih luči, nato pa je počilo ...

Tako kot hrvaški mladci so tudi uradne institucije znane po tem, da rade kopirajo in posnemajo tujce ... In potem to razglasijo za svojo zamisel ... Ampak to je neka druga zgodba.

Ni še preteklo veliko Save pod zagrebškim Jankomirskim mostom, ko je prvi mož Zagreba slovesno oznanil, da na 118 zagrebških ulicah in križiščih promet nadzira 354 kamer. Dodal je še, da ima vsak voznik, teh pa je v Zagrebu kakšnih 350.000, pravico do enega prekrška, zaradi katerega bo opozorjen, redni prekrškarji pa bodo na dom dobili položnice za plačilo kazni.

In tako mesto Zagreb prepričuje javnost ter svoje meščanke in meščane, da gre zgolj za nadzor prometa in prometnih prekrškarjev ter posledično za dvigovanje prometne kulture in spoštovanje prometnih predpisov. Za očitke, da se prometna kultura v Zagrebu vse bolj spreminja v nekulturo, spoštovanje prometnih predpisov pa v nespoštovanje − navsezadnje smo Hrvati znani po tem, da radi vozimo slalom med zakonskimi predpisi, mi pravi znanec −, mestni veljaki z Bandićem na čelu ostajajo gluhi.

Zato pravzaprav le niso iz trte izvita ugibanja, ali z namestitvijo (pre)številnih kamer po zagrebških ulicah, križiščih in trgih le ne gre »pravzaprav za priprave na morebitne demonstracije, ki bi se utegnile dogajati na Hrvaškem zaradi razmer, v kakršnih se je znašla država«. S kamerami na toliko lokacijah po mestu, zlasti na trgih in tržnicah, je namreč natančen vpogled v dogajanje v mestu dobila tudi policija. Štiriindvajset ur na dan, vse dni v tednu.

Oni dan smo v izložbi gledališkega lokala ob kavi razpredali o kamerah, uprtih v nas na vsakem koraku. A do enega odgovora nam ni uspelo priti, in sicer, ali so tudi ilegalni objestni dirkači, ki v svojih dirkah tekmujejo, kdo bo prevozil več rdečih luči na semaforju, kot zagotavlja prvi mož Zagreba, le opozorjeni, ker je to njihov prvi prekršek ...

»Mah, veš, kaj. Kamera te gleda; mali, še tri kave,« je polglasno dejal znanec in pokazal sredinca najbližji zagrebški kameri, ki je nad nami »opazovala promet«. »Saj mi bo Bandić oprostil. To sem naredil prvič,« je še dejal znanec in nasul sladkor v svoj mali makjato.