Hrvaška v mojem očesu: Prestreljena krajevna tabla

Pred časom mi je zdaj že na žalost pokojni kolega z Dela Borut Šauta omenil škotskega novinarja, ki mu je ob neki priložnosti zaupal, kako bo vriskal, ko se bo v njegovem vzvratnem ogledalu avtomobila krajevna tabla z napisom naselja, v katerem so »pokrivali« dogodek, zmanjšala do neprepoznavnosti. Te dni sem se spomnil na te besede, ko sem se vozil skozi eno od hrvaških naselij, podobno mestu duhov. Le nekaj starejših prebivalcev, brez elektrike in vode, le nekaj kilometrov stran pa spominska hiša srbsko-hrvaško-ameriškega genija Nikole Tesle ...

Tudi sam sem si namreč zaželel čim prej videti, da se bo krajevna tabla z napisom imena naselja zmanjšala do neprepoznavnosti. Proti Zagrebu me je pot vodila skozi vrsto naselij; takšnih in drugačnih, na oko bolj in manj prijetnih, a skoraj rdeča nit vseh so bile krajevne table. Saj ne da jih ni, a kaj, ko je bila večina njih − na poti sem jih naštel kakšnih petdeset − tako ali drugače poškodovana.

Na enih so bile vidne luknje, narejene s strelnim orožjem, rafalno ali posamično, pravzaprav so bile dobesedno prerešetane, rja se je v njih že dodobra naselila, zarjaveli drogovi pa le čakajo na močnejši sunek, ki bo vse skupaj prevrnil. Druge so si privoščili s sprejem in jih brez kakršne koli domišljije popisali, porisali. Tiste, ki so bile nekoč postavljene kot dvojezične, latinične in cirilične, so zdaj ali le latinične ali le cirilične. Tisti »drugi« napis je zdaj prekrižan s sprejem ali popolnoma uničen.

Objestnost? Najbrž tudi; najbrž pa tudi ne.

Zgodbe iz Vukovarja, kjer »še ni čas za cirilico«, kot zagotavlja hrvaško vodstvo, so znane, da pa bi na vstop v mesto postavili dvojezično tablo, je pa podobno znanstvenofantastičnemu romanu. Še kup takih mest, v katerih zakon, ki govori o dvojezičnih krajevnih tablah, velja bolj malo, je na Hrvaškem.

Kakšno desetletje in še več mineva, odkar se je nekaj podobnega dogajalo tudi z dvojezičnim krajevnimi tablami na avstrijskem Koroškem. Nelegalno nad krajevne table, Ponoven napad nad dvojezične table sta le dva naslova, s katerim so kronisti tistega časa popisovali dogajanje, povezano z dvojezičnimi krajevnimi tablami in kažipoti na avstrijskem Koroškem.

Da so poti okoli dvojezičnih krajevnih tabel in tudi kažipotov na Hrvaškem, tako kot so dolgo časa bile tudi na avstrijskem Koroškem, zavožene, je znano že nekaj časa. Zdi se, da vsi ti odtenki objestnosti, od streljanja v table do risanja in mazanja latiničnih ali ciriličnih imen ter uničevanja nasploh, na Hrvaškem nikogar ne motijo.

»Ah, daj no daj; to bi bil le še en dodaten strošek,« mi je dejal možak, kakšnih sedemdeset sem mu jih prisodil, s katerim sva poklepetala nekje sredi hrvaške Like.

Pred dnevi pa sem si vzel čas in se odpravil do nekaj hrvaških naselij, o katerih si niti najmanj nisem mislil, da sploh obstajajo. Eno je Grudnjak (v prevodu to pomeni modrc), po popisu šteje devet prebivalcev, a ob obisku se mi je zdelo, da tam ne živi nihče. Drugo pa Gačice (v prevodu hlačke). Saj ne da se nisem od srca nasmejal, ko so mi v lokalnem bifeju dali vedeti, da so edini na svetu, ki se ne rodijo goli, ampak v gačicah, bolj sem bil presenečen, ko sem opazil, da sta krajevni tabli v obeh naseljih − nepoškodovani.

Le kako je šele v naseljih z imeni Generalski stol, Sv. Petar u Šumi ali Apatiji, sem se vprašal in se odpravil proti Zagrebu. Pričakale so me nepoškodovane krajevne table. »Le zakaj so table nekje za nekoga tako moteče, da je vanje treba streljati ali jih objestno poškodovati, drugje pa ne motijo nikogar?« sem se vprašal, zložil zemljevid in poskušal pozabiti na vse odtenke nacionalistične nestrpnosti ali objestnosti.