Hrvaška v mojem očesu: Slovenci v hrvaškem močvirju

Najprej se vrnimo sedemnajst let v preteklost. V trenutek, ko je bil usoden en sam nogometni zadetek, ki je moral biti razveljavljen. Bilo je ob koncu hrvaškega nogometnega prvenstva, sezone na prelomu v leto 1999. Igrali sta moštvi Reke in Osijeka. Prav ob koncu tekme, ob neodločenem izidu, je Admir Hasančić zadel zmagoviti gol za Reko. Prav nič presenetljivega v nogometu, toda o tem zadetku je bil v istem hipu obveščen skoraj celoten obveščevalni in policijski aparat države, vključno z njihovim vrhovnim šefom, predsednikom države Franjem Tuđmanom. Zadetek je seveda moral biti razveljavljen. Reka ni smela zmagati, saj bi tako drugi klub, zagrebška Croatia (današnj Dinamo), izgubil naslov državnega prvaka. To pa je bil ključni državni interes; državni interes številka 1.

»To je bil preprosto ukaz takratnega predsednika države, ki so ga izpeljale tajne službe ministrstva za notranje zadeve. Za pokojnega predsednika Franja Tuđmana je bil šport ključni element njegove nacionalne politike. In nogomet edina res resna in vplivna športna disciplina. Zato je takoj po osamosvojitvi Dinamo preimenoval najprej v HAŠK - Građanski in nato dovolil novo spremembo imena v Croatia. To je bila predsednikova obsesija,« pojasnjuje poznavalec takratnega dogajanja na Hrvaškem in diplomat Borut Šuklje.

Od takrat je med Zagrebom in Reko vse bolj napeto. Danes, sedemnajst let pozneje, se kluba HAŠK - Građanski oziroma Croatia spominjajo le še orto desni ljubitelji nogometa in poveličevalci lika in dela dr. Franja Tuđmana.

Nisem si mogel kaj, da si včeraj na zagrebškem Maksimiru ne bi ogledal nogometne tekme med zagrebškim Dinamom in Reko. Tudi zaradi tega, ker na igrišču in poleg njega še ni bilo toliko Slovencev oziroma slovenskih igralcev. V ekipi Dinama je bil to Petar Stojanović (slovenski igralec Miral Samardžić, ki tudi nastopa za modre iz Zagreba, je tekmo moral gledati s tribun zaradi preveč rumenih kartonov). V ekipi Reke sta »predstavnika« Slovenije Aleš Mejač in Roman Bezjak, na klopi pa Matjaž Kek.

Navsezadnje je veliko slovenskih igralcev že igralo v hrvaških klubih: Oblak, Katanec, Židan, Gliha − pa še kdo. Danes poleg tistih, ki nastopajo za Dinamo ali Reko, mnogi igrajo tudi za druge hrvaške klube. A dejstvo ostaja, da v derbiju, kot je bil včerajšnji, še nikoli ni bilo toliko Slovencev na kupu.

Na tistem delu tribune nihče ni omenjal arbitraže med Slovenijo in Hrvaško. Nekdo je le navrgel, češ, kakšna škoda, da Matjaž Kek ni v kakšnem slovenskem pogajalskem timu, ki bi se dogovarjal o uporabi imena teran ali kulen na tej in oni strani schengenske meje. Da je Matjaž Kek priljubljen tudi med najbolj razgretimi in nastrojenimi nogometnimi navijači (beri: huligani), pa pravzaprav sploh več ni novica. Nekdo je dejal, da hrvaški nogomet zagotovo ne bi bil »močvirje«, kot ga je poimenoval nekdanji minister za šport Željko Jovanović (seveda, doma je z Reke), če bi bilo v njem več Kekov.

»Nikad više Slovenaca nije igralo tako značajne uloge u nogometnom derbiju prve Hrvatske nogometne lige*,« mi je dejal starejši navijač zagrebškega Dinama, ko sva še nekaj časa po nedeljski tekmi posedala na tribuni. »Hja, vem, ampak poleg njih so tudi Argentici, Romuni, Portugalci, Bosanci, Švicarji, Makedonci preganjali žogo po maksimirskem travniku. Ampak igralca s srbskim državljanstvom pa nobenega,« sem malce nespretno še navrgel.

»Gol, ki ga zadene slovenski igralec, navijači pozdravijo z aplavzom; zadetek, ki bi ga dosegel srbski igralec, pa bi pozdravili z žvižganjem. Razumeš?«

»Ne,« sem edino še dejal, ko so žarometi nad maksimirskim igriščem skoraj že ugasnili, navijači so se razšli po bližnjih lokalih, vztrajali so le še do zob oboroženi policisti posebnih enot mrkih obrazov in še tisti, ki so iz košev za smeti in zabojnikov v svoje vreče zlagali plastično embalažo, ki jo bodo dan pozneje prodali za nekaj kun.

--

*Nikoli se še ni zgodilo, da bi toliko slovenskih igralcev igralo tako pomembno vlogo v derbiju prve hrvaške nogometne lige«!