Hrvaška v mojem očesu: Spomenik znanim neznancem, rdečim in črnim

Tisti dan sem se nekaj potikal po predelu Zagreba, kjer je - kot sem izvedel - še kar nekaj »trupel z nerazjasnjenim vzrokom smrti«. Čeprav so me vabili, nisem hotel vstopiti.

Vem, da gre za politično zgodbo, ki še nekaj časa ne bo pojasnjena, pa tudi, da je del krave balkanske morije, ki je dodobra zaznamovala te del sveta.

Vem pa tudi, da so tam ostanki tistih, ki še zdaleč ne sodijo v skupino tistih, ki svoje telo po smrti donirajo v medicinske oz. raziskovalne namene.

V Zagrebu imam znanca, ki se dodobra razume v to področje. Pove mi, da je učenje na »živem truplu« nekaj povsem drugega, kot učenje na podlagi simulacij, 3D tehnik in podobno. Pa tudi, da je doniranje trupla znanosti na Hrvaškem marsikje še kar tabu tema, o kateri se največkrat ne govori preveč na glas. Res pa menda tudi je, še pravi, da ga menda skoraj več ni Hrvata, ki bi bil še naprej prepričan, da zavodi za anatomijo še kar - kakor sta to pred stoletji počela slavna umetnika Leonardo da Vinci in Michelangelo, da sta se učila anatomije - ponoči s pokopališč kradejo sveža trupla.

Ni še daleč od takrat, ko so v raziskovalne namene instituti dobivali trupla v psihiatričnih bolnišnicah in sirotišnicah, v zadnjem času pa se vse bolj krepi zavedanje, da doniranje trupla v znanstvene namene ni nikakršno bogoskrunstvo. Uradne hrvaške statistike, koliko ljudi še pokopljejo na star, tradicionalen način, v krstah, ni, prav tako ne, koliko si jih zaželi takoj po smrti spremeniti se v prah.

A dejstvo ostaja, da se tudi na Hrvaškem vse več ljudi odloča donirati svoje telo po smrti znanosti.

Tudi na Reki, kjer so se odločili, da bodo vsem, ki so se odločili donirati svoje truplo znanosti, postavili spomenik na osrednjem mestnem pokopališču in se tako zahvalili vsem donatorjem. V zadnjih treh letih je bilo tamkajšnjemu Zavodu za anatomijo doniranih 17 trupel, približno 100 oseb pa je po nekaterih podatkih že podpisalo namero, da smejo njihova telesa po smrti uporabiti v znanstvene in učne namene.

Na spomeniku, ki bo postavljen ob bok osrednjemu pokopališkemu križu na reškem pokopališču, bodo vklesana imena vseh donatorjev in zahvala tamkajšnjega Zavoda za anatomijo, ki je dal pobudo za postavitev. Sporov in prerekanj med različnimi političnimi opcijami ni bilo. Vsaj za zdaj ne, in jih tudi nihče ne pričakuje. Ne glede, ali so bili med donatorji »rdeči« ali »črni« ...

V Zagrebu, na osrednjem pokopališču, je vsem, ki so svoja trupla namenili znanosti, namenjena grobnica, urejena poleg večnega ognja.

Mortui vivos docent, mrtvi poučujejo žive, je napis, ki ga je mogoče zaslediti v vsaki ustanovi, ki se ukvarja z anatomijo; tudi v učne namene. Postavljanje spomenikov in križev ter urejanje grobnic, v katerih ležijo posmrtni ostanki donatorjev, pa je le znak globokega in iskrenega spoštovanja do vseh, ki so verjeli, da »mrtvi res poučujejo žive«.

Tisti dan se je na radiu zavrtela pesem skupine Pavel Poslije nas (Za nami). Bolj z naslovom kot z vsebino je pesem sodila v okvir razmišljanja.

V Sloveniji so številni skoraj že pozabili na sporočila, ki jih je v razmislek in obnašanje zapustil France Prešeren. Prav danes zjutraj pa mi je eden od zagrebških kirurgov, ko sva ob kavi razpredala o pobudi za postavitev križa na reškem pokopališču, pa tudi o tem, da na oni strani schengena slavimo Prešernov dan, dejal, da ne bo nikoli pozabil učnih ur kirurgije pod napisom Mortius vivos docent. To s Prešernom sicer ni imelo kake posebne zveze. Ali pač?