Tiskane izdaje
Če bi v začetku januarja vesoljci prišli v avditorij Moderne galerije v Ljubljani, bi jih verjetno zanimalo, kako lahko kakšnih trideset do petdeset ljudi nekaj dni zapored od dopoldanskih do večernih ur sedi in posluša ljudi za katedrom, ki govorijo nekaj, kar je povsem nepovezano s čimerkoli v njihovih življenjih, še manj pa z aktualnimi političnimi ali gospodarskimi razmerami v svetu. Če bi vesoljcem rekli, da gre za simpozij na temo Heglove estetike, ki ga organizira društvo Aufhebung, bi jim bilo še manj jasno.
A saj to, da neka mednarodna skupina ljudi iz dneva v dan premleva zapleteno misel velikega nemškega filozofa, verjetno tudi veliko večino zemljanov navdaja s skepso, posmehom, nerazumevanjem – zanje je prav skupina filozofov primer vesoljcev, ki govorijo v nerazumljivem in nezanimivem jeziku. Kako lahko kaj takega kot debata o Heglovem konceptu komedije v soboto zvečer pretehta hollywoodski film, nogometno tekmo ali kakšno od »zabavnih« oddaj na naši nacionalki?
Preprost odgovor: tega se ne da pojasniti. Če hočeš dojeti, zakaj bi nekdo raje poslušal predavanje Roberta Pfallerja, kakor se prepuščal televizijskemu toku, pač moraš gojiti neko osnovno strast do filozofije in mišljenja. Podobno kot znanstveniki, ki delajo v trkalniku v Cernu, širši javnosti lahko le v obrisih pojasnijo, kaj se tam dogaja, medtem ko imajo lahko poglobljene debate o svojem delu le s peščico posvečenih v ta projekt.
Vsaj od krize naprej so umetniki, znanstveniki in filozofi primorani upravičevati svojo dejavnost, ki je (na videz) v navzkrižju s potrebami vsakdana, denimo, s proračunom ali BDP-jem svoje države. Kako sicer razumeti, da se proračun za vse te dejavnosti, katerih rezultati niso neposredno izračunljivi, vseskozi krči in se bo očitno tudi v času konjunkture?
Toda vsaka civilizacija, vredna svojega imena, vselej investira in spodbuja prav dejavnosti, ki ne dajejo neposrednih rezultatov, ki so bolj kot ne obljuba možnosti in priložnosti. Zgodovinskih dob se spominjamo natanko po takšnih dejavnostih. Danes smo morda pozabili na potek peloponeške vojne, vemo pa, da brez Platona in Aristotela ne bi bilo evropske civilizacije. Papeža Julija II. se spomnimo po tem, da je najel Michelangela za poslikavo Sikstinske kapele. Malokdo ve, kdo so bili predstavniki stanov francoske skupščine 18. stoletja, vemo pa, da so Voltaire, Rousseau, Diderot in drugi razsvetljenci rodili idejo enakosti in svobode – temelje moderne države.
Če spremljamo politično dogajanje v Sloveniji, s še enimi volitvami pred vrati, si težko zamislimo, da se bo kdo čez sto let spominjal prejšnje, te ali prihodnje vlade. Spominjal pa se bo Bičkove Družine ali razstave NSK, ki je v Reino Sofio v Madridu privabila približno 300.000 obiskovalcev, morda se mu bo v spomin vtisnil prvi umetniški satelit, ki ga v vesolje pošilja Dragan Živadinov. Verjetno bodo zanamci prebirali knjigo What Is Sex? Alenke Zupančič in se čudili, da je v tako majhnem in nestimulativnem okolju, kot je slovensko, nastala ena najbolj razburljivih razprav na temo seksualnosti in polemika z najbolj živimi filozofskimi prevpraševanji tega časa.
Pametna politika lahko obstoj upraviči samo s tem, kar kot zakladnico (umetniškega, znanstvenega, teoretskega) duha zapušča prihodnosti in zanamcem. Samo z investicijo v prizadevanja, ki jih v danem trenutku ne more in ne zna razumeti ter katerih učinkov ne more anticipirati, si lahko izbori svoje mesto v zgodovini.
Edina spodbuda v teh časih, tako nenaklonjenih intelektualnim dejavnostim, je, da na dozdevno najbolj dolgočasna predavanja prihaja presenetljivo veliko ljudi – kakor bo v prihodnjem mesecu dokazal tudi festival Fabula, ki gosti tudi pomembne literate in mislece. Upanje torej obstaja, a kako dolgo se bo ta intelektualni tok ob tako antiintelektualnih oblastnikih še obdržal? Kdaj se bo politik Janez Janša zavedel, da se ga bodo čez sto let najbrž spomnili kot nekoga, ki je navdahnil tri umetnike Janeze Janše?
