Evropski (ne)red: Iz bruseljske krčme

»Morajo plačati!« se je glasilo sporočilo britanski vladi.

Objavljeno
16. oktober 2017 12.28
BRITAIN-EU-POLITICS-LABOUR-BREXIT-PROTEST
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
»Morajo plačati!« se je glasilo nedvoumno sporočilo predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja britanski vladi. V govoru pred luksemburškimi študenti konec tedna je položaj glede brexita primerjal s krčmo in skupnim naročilom 28 piv. Nekaj kolegov da ne more kar oditi, ne da bi plačali zapitek. Nobeno presenečenje ni, da je Združeno kraljestvo – na področju evropske politike zaznamovano s sloganom nekdanje premierke Margaret Thatcher I want my money back! – v pogajanjih o brexitu še zlasti neprožno pri finančnih vprašanjih.

Preostalih 27 članic želi, da London plača ves svoj delež obveznosti za odločitve, ki so bile sprejete skupaj z Združenim kraljestvom. Premierka Theresa May je sicer v govoru v Firencah razglasila, da po brexitu nihče ne bo prikrajšan, a konkretnih zavez še nočejo predstaviti in potrditi, saj želijo prej začeti govoriti o vsebini razmerij z EU po brexitu. To je eden glavnih vzrokov, da je v pogajanjih na finančnem področju najmanj napredka. Pravzaprav so v popolnem zastoju.

Denar je seveda v Uniji še posebno žgoča tema. Proračun EU je sicer razmeroma majhen, saj se giblje okoli 160 milijard evrov ali odstotka ustvarjenega BDP, a v takšni skupnosti plačevanje za drugo državo lahko poteka le pod strogimi pogoji. Ker z brexitom odhaja ena največjih in najrazvitejših držav, bo v proračunu nastala precejšnja luknja. Združeno kraljestvo namreč na leto vplača v bruseljsko blagajno okoli deset milijard evrov več, kot dobi iz nje.

Da bi izplačila ostala bolj ali manj enaka, bi bogatejši morali v proračun vplačati več. Navdušenja med njimi ni. Tudi zato, ker bi številne proračunske projekte težko razglašali za uspeh. V letošnjem proračunu je približno tretjina denarja, 53,6 milijarde evrov, namenjena zmanjševanju razlik med deli EU, za kohezijo. A po zadnjih ugotovitvah evropske komisije iz kohezijskega poročila se škarje razpirajo: razlike med najbolj in najmanj razvitimi regijami se povečujejo.

Že na prvi pogled je očitno, da se je nekaj zalomilo. Grčija in Portugalska, ki sta dolga desetletja prejemali največ denar iz Bruslja, sta se med gospodarsko krizo znašli v najtežjem položaju. Tisti z veliko razumevanja za delovanje evropske politike sicer opozarjajo, da bi bilo brez kohezijskih projektov še huje, a tega se ne da preveriti. Res pa je, da se bolj splača investirati v industrije prihodnosti kot v krožišča v podeželskih krajih ali letališča, ki nato samevajo.

Priročen izgovor je, da je v nerazvitih več korupcije in da so evropski projekti slabše upravljani. Brexit bo vplival na dinamiko na še enem področju. Povprečna razvitost EU se bo zmanjšala in številne regije, ki so bile doslej podpovprečno razvite, bodo šle po lestvici navzgor in bodo upravičene do manj denarja. V številnih regijah na vzhodu Nemčije so že začeli biti plat zvona, saj utegnejo po brexitu ostati brez več sto milijonov evrov. V članicah, v katerih projekti, sofinancirani iz proračuna EU, predstavljajo velik del javnih naložb, so še posebno negotovi.

Tudi pripravljenost bolj bogatih za financiranje vzhodnih članic, ki so se med begunsko krizo glasno odrekle solidarnosti, ima svoje meje.