Izbira je naša

Nič v Sloveniji me ne more presenetiti, je ob imenovanju novega nadzornega sveta v naši Novi ljubljanski banki dejala Norvežanka Marianne Okland, ena od članic dosedanjega in ena od kandidatk novega NS, za povrh iz tujine, ki je slovenska visokopolitična kadrovska mašinerija na koncu ni potrdila za članico NS NLB.

Kakšne zakulisne igre so pripeljale do odločitev, po katerih smo dobili nov nadzorni svet NLB brez tujih članov, kakor je bilo pred tem pričakovano, seveda ne vemo, puščajo pa odprta vrta za tisto zamočvirjeno prakso, ki se ji menda hočemo na vsak način izogniti ali jo pač prerasti.

Tudi na Triglavovi skupščini prejšnji teden ni bilo, vsaj na zunaj ne, drugače. Prvi predlog glede nadzornega sveta, ki ga uradno ni bilo, ni predvideval nobene spremembe nadzornega sveta, drugi, ki so ga vložili mali delničarji, bi zamenjal vse, razen predsednika NS, zmagal pa je tretji, ponujen neposredno pred glasovanjem na sami skupščini.

Brez kakšnih nominacijskih postopkov, ki so očitno pri nas še vedno razumljene kot igre za ljudstvo, čeprav tudi to že dolgo ve, da gre karavana z ali brez njih mirno naprej. Seveda je razlika med enim in drugim nadzorcem, ki smo jih prejšnji teden dobili v naših dveh največjih finančnih institucijah. Prvi se bo moral spopadati z velikimi težavami naše največje banke, ki zaradi problemov morda to že dolgo ni več (namreč največja). V zavarovalnici pa bodo novi nadzorniki lahko okušali slastne sokove družbe, ki je kljub finančnim pretresom doma in v svetu še kar naprej prodira kot nepremagljiv tank.

Seveda se tako zdi, lukenj, iz katerih lahko hitro steče desetletja akumulirani žlahtni kapital Triglava pač ne manjka. In to bo moral upoštevati tudi novi nadzorni svet, postavljen na hitro, in kot je dejal eden od njegovih »kreatorjev« tako, da so ulovili 75-odstotno potrebno večino, ki ga je na hitro podprla. Pri tem so očitno med pomembnimi tisti, ki lastniško kapljajo v Triglav, potem ko država, Triglavova 63-odstotna lastnica v njem sploh nima glasovalnih pravic. Vsaj uradno ne, a če dela v zakulisju, toliko slabše za naš imidž.

Toda koga ta imidž sploh še zanima?! Ponovimo, kar je rekla Marianne Okland, taisti torek, ko sta se odvijali nadzorniški hitropoteznici tako v NLB kakor v Triglavu; dejala je, da je v Sloveniji ne more nič več presenetiti, še bolj težka pa je njena izjava, da »se zdi, da v Sloveniji ne moreš biti neodvisen...«.

Prodaja Mercatorja konec prejšnjega tedna nakazuje, da se v Sloveniji odvijajo zgodovinsko pomembne odločitve. Presekalo se je nekajletno ugibanje, kaj se bo zgodilo z nekaj več kakor polovičnim deležem našega najboljšega soseda, ki ga je zdaj kupil sosedov - Agrokor iz Hrvaške.

Ob vseh za in proti in nemogoče zazankanem položaju, v katerem se je znašel Mercator in vsi, ki so se zapletli v njegovo zgodbo pred leti prav tako predvsem zaradi političnih in mnogo manj ali nič ekonomskih razlogov, je odločitev prinesla nekaj olajšanja - pozitivnega ali negativnega -, kakor jih pač prinese vsaka odločitev.

In Mercator in velika zgodba okrog njegove prodaje je prav to, velika mešanica plusov in minusov, ki se bo seveda v naslednjih dneh, gotovo pa mesecih še dodobra gnetla. Razpleti so lahko celo drugačni, kakor se zdaj kažejo. Vsi vemo, da je Agrokor, tako kakor Mercator zadolženi velikan in vprašanje je, ali bo na koncu sploh uspel kupiti Mercator s pomočjo bank in drugih investitorjev ali pa bo z nakupom našega največjega trgovca do konca izčrpal. Vse to je bilo v zadnjih letih približno predvidljivo, a očitno se, vsaj na slovenski strani ni zmogla oblikovati drugačna rešitve.

Ne takšna, ki bi nam bila zaradi nacionalnega ponosa všeč, ampak takšna, ki bi prenesla Mercatorjeve težave in težave njegovih posilnih lastnikov - finančno in z jasnim pogledom, kaj naj Mercator bo v Sloveniji in regiji. To se pač ni zgodilo. Krize ne omenjajte, nanjo se itak »šlepajo« vsi, ki nimajo idej, potem ko so denar v vmesnih krogih neznosnega preigravanja uspešno zapravili.

O vsem tem so mediji poročali. Različno, vendar so. Grčijo, utrujeno od krize in še bolj protikriznih ukrepov,pa je zadela še ena huda kazen - zaprli so ji njeno javno televizijo in tako okrnili, če ne že povsem omejili svobodo govora. Da neodvisnosti medijev, ki je pomembna, vendar še bolj ranljiva v času krize, sploh ne omenjam. Ker je dnevno napadana z bolj ali manj finimi prijemi, ki manj opazno, a zato bolj zares in v globino omejujejo pomen javnih medijev. Seveda ne samo v Grčiji, ampak po celi Evropi, del katere smo tudi mi. Turški premier Erdogan je menda prav danes dejal, da so za nemire krivi tudi tuji mediji, ki da širijo napačno predstavo o dogajanju v Turčiji....

Izbira in zahteva je naša. Izbiramo seme, ki ga posadimo, a še tu včasih »cincamo«. Izbiramo in kupujemo v Mercatorju ali Konzumu ali Hoferju ali pač kje že. Gotovo imamo manj vpliva direktno na izbiro nadzornikov, ki nam skupaj z upravami vodijo gospodarske in druge družbe. A izbiramo politike, čeprav se tu vse pogosteje motimo. Mogoče bi nam, nekako predelane za današnjo rabo, če se pošalim, pri vseh teh izbirah pomagale samozaščitne akcije - nič nas ne sme presenetiti... Toda najprej je treba vzeti izbiro zares. Ali kako že pravi Noam Chomsky? Nekako tako: če ravnaš tako, kot da ni možnosti za izboljšanje, zagotavljaš, da spremembe na bolje ne bo. Izbira je naša.