Izbite žoge

Levičarji prav povzdigujejo povsem netalentirane in nepomembne desničarske izjave, desničarji pa se obsedeno ukvarjajo z vsako neumnostjo, ki jo izjavi nedorasel levičarski smrkolin.
Objavljeno
12. oktober 2018 06.00
Posodobljeno
12. oktober 2018 06.00
FOTO: Tatyana Makeyeva/Reuters
Ne bom prvi zapisal, da je v slovenskem javnem diskurzu vse bolj moteče, da se zelo zmanjšuje delež pozitivnih razprav o dobrih idejah in dosežkih naših sorojakov. Namesto tega se razpravljavci ves čas ukvarjajo z izpostavljanjem čim slabših idej in dejanj svojih »nasprotnikov«, političnih, ideoloških, stanovskih, kakršnihkoli že. Namesto lucidnega nadgrajevanja tistega, kar te navduši, se večina energij porabi za »promocijo« slabega in zavrženega. Bolj ko je razpis za neko obskurno politično pravljico nedomišljen in nevreden pozornosti, zanesljiveje ga bodo »nasprotniki« povzdignili v prvovrstno nacionalno temo.

Če javni diskurz zanemarja vsebinske družbene razprave na račun dosledne igre na nasprotnika, mož na moža z izbijanjem vsake njegove žoge v avt, se moramo vprašati, koliko nam ta antiintelektualni ciklon škoduje v družbenem razvoju, saj s tako grdimi nasprotniki ni mogoče niti sodelovati niti uporabiti njihovih idej, tudi dobrih. In še pomembneje – ali javni diskurz, v katerem se ljudje namesto z lastnimi idejami vzpostavljajo z lovom na čim grše poteze nasprotnikov, ni opozorilo, da kot družba drsimo v avtoagresivno stanje, ki se lahko stopnjuje do odkritega družbenega nasilja?

Glavni adut človeške evolucije je skupnost – posameznik (pre)živi izključno znotraj varovalnega ovoja človeške skupnosti, ki bi hkrati hitro razpadel, če ga vsi ne bi dograjevali in razvijali. Ta mehanizem vzdrževanja človeških skupnosti imenujemo kultura, ki edina omogoča sodelovanje članov skupnosti – skladno s kulturnimi obrazci, ki so se v kolektivnem spominu preteklih generacij izkazali kot ugodni za preživetje posameznikov znotraj skupine.
S tem lažje razumemo, zakaj znotraj človeških skupnosti ni produktiven biološki obrazec avtoagresivnosti, ki v živalskih skupinah v obdobjih pomanjkanja (lakota) sicer učinkovito odstrani šibke, da preživijo močnejši. Če je v človeški skupnosti nekoč zavladala lakota, bi bilo najpreprosteje hormonsko-refleksno povečati agresivnost, da bi začeli močnejši pobijati šibkejše in z njihovim mesom hraniti preostale. A kulturna cena takega obrazca bi bila strahotna – kulturni spomin, ki se pri ljudeh ohranja še prihodnjih pet, šest in več generacij, bi vsakega na slehernem koraku opozarjal, da ne živi med solidarnimi člani istega plemena, ampak med krvoločnimi volkovi. Skupnost, obremenjena s tako travmo, preprosto ne bi bila več zmožna vsakodnevno graditi svoj solidarni kulturni ovoj in bi propadla. Kot so že številne skupnosti v zgodovini.

Vsaka človeška skupnost ima zato svoje samoohranitvene tabuje in zapovedi, najznamenitejše je zapisal izraelski Jahve. Njegovih deset zapovedi pove, da se ljudje znotraj skupnosti ne smejo pobijati, si krasti, lagati in živeti mimo svoje tradicije in zakonov. Pobijanje in kraja zunaj plemena ni bila prepovedana, ker ni motila notranje solidarnosti, kvečjemu obratno, napadanje drugih (sovražnih) plemen je lahko celo močna kohezivna sila – današnja judovska država je nazoren dokaz.

Slovenci imamo dve generaciji in pol nazaj nacionalno travmo – drug drugega smo množično in organizirano pobijali, si kradli lastnino, lagali, skrivali in prikrivali svoja dejanja. Pod pretvezo, da so povsem novi časi, smo brisali tradicijo – del ljudi (partija) je mimo tradicionalnih družbenih pravil in moralnih občutkov pridobil monopol odločati o vseh drugih, vključno z njihovo svobodo in lastnino. Z vidika desetih zapovedi, ki pravzaprav veljajo za katerokoli človeško skupnost, so bili porušeni vsi temelji obstoja solidarne skupnosti, zato je sreča, da sta naš nacionalni občutek in solidarnost preživela.

Povsem logično je, da je po ustanovitvi lastne države slovenska zgodovinska travma prišla v javni diskurz, saj nikoli prej ni bila predelana. To je pričakovano in kaže na proces zdravljenja, in ne razpadanja skupnosti – kar je izvrstno! Saj tudi pri zakoncih postane kritično, ko se prenehata prepirati ter zavladata molk in ravnodušje.

Seveda je še vedno vprašanje, ali je kombinacija odprtja globokih nacionalnih travm ravno v času, ki je vsem ponudil tehnologijo brezmejnih spletnih debat, za naš kulturni razvoj toksična? Saj namesto umirjanja travme v vse bolj nevtralno zgodovino, spletna realnost kaže vse večjo polarizacijo in radikalizacijo udeležencev razprav.

Profesor psihologije David Matsumoto (San Francisco State University) je v analizi javnega diskurza v državah, ki so se pozneje zavile v nasilje, opazil izrazito zapredanje političnih skupin v lastno ideologijo in ignoranco vseh drugih – nasprotniki postanejo zgolj amorfna, demonizirana masa, brez posameznikov, podobno kot so zdaj za nekatere prebežniki. Če pogledam naš javni politični diskurz igre mož na moža v kontekstu njegovih lingvističnih analiz, smo Slovenci na srečo daleč od stopnje, ki pomeni pot k političnemu in fizičnemu nasilju.

Pri nas je prav nasprotno – levičarji povzdigujejo povsem netalentirane in nepomembne desničarske izjave in desničarji se obsedeno ukvarjajo z vsako neumnostjo, ki jo izjavi nedorasel levičarski smrkolin. To torej ni videti kot pot v nasilen družbeni konflikt – po mojem mnenju gre bolj za proces vzpostavljanja dveh novih verskih skupnosti, ki še nimata lastnih vsebin, zato pripadniki za homogenizacijo potrebujejo kamenjanje nasprotnikov. Ljudje iščejo smisel in notranji mir, ki da pripadnost skupnosti, kdo bi jim zameril! Levičarje versko konstituirajo grešni desničarji, desničarje pa grešni levičarji.

Slovensko čustveno levičarstvo in desničarstvo ni praktična politika, ta se dogaja povsem drugje. Na spletu in v medijih gre zgolj za obredno rutino obnavljanja božanske travme, ki v religiji nikoli ne sme biti povsem razkrita (križanje, revolucija), s tem se udeleženci obredja razbremenijo svojih osebnih, vsakdanjih travm. Čeprav marsikje drugje za ta namen raje uporabljajo klasične, preizkušene bogove, smo Slovenci pač skonstruirali novo božanstvo, ki ima dve glavi, levo in desno, in dve publiki. Ljubezen dvoedina. Molitvice in kletvice enih in drugih vernikov so podobne, in ritual vsakdanjega očiščevanja pri obojih tudi deluje, saj verniki sicer ne bi vsak dan tako zvesto ponavljali svoje dopoldanske in večerne spletne molitve. Amen.

***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist

***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.