Preseljeni v sanje

Te dni me je pretresel nočni polet iz Barcelone; bilo je jasno, zvezdno nebo, luna je kot velikanska, svetla buča slonela na drugi strani letalske šipe, spodaj iz teme pa žarenje človeških mest, krajev in cest; kolonije luči, ki se širijo in razlivajo kot poplava po planetu, človeška rasa je geološki pojav, elektrifikacija pa opazna iz vesolja. Nad vsem tem je letalo plulo povsem neslišno, da je nastal občutek lebdenja, kot bi s podvodno masko visel nad morskim dnom, kjer je zaradi optičnih prevar vse čarobno na dosegu roke. Le takrat, ko je stevardesa odprla vrata pilotske kabine, me je piknil žareč občutek krivde. Ker vem, da bi moral biti tam. Ja, nekoč sem sanjal, da bom postal pilot čezoceanskih letal, natančno sem se čutil, kako bom drsel s krili po oblakih in plasteh zraka. Že vnaprej sem se za vse življenje zaljubil v tisti občutek. Potem ni bilo nič od moje pilotaže, ko bi bil čas, sem začel mencati, da mi ne dišijo vojaške šole, pa sem skrenil v raziskovanje in literaturo. Sicer še vedno malo med oblake in še vedno po svoje prevažam potnike in jim pripovedujem o mestih, nad katerimi letimo; ampak priznajmo, to so nadomestki, in zato včasih nujno pride kazen, kruto soočenje, ko začutiš, da ni opravičila, pri sanjah ni kompromisov, slediš jim ali jih zavržeš, in še nihče ti ne more oprostiti, ker si znotraj itak sam. Zato mi vsak zaresen polet malo zmeša glavo, je moje mesto užitka in krivde, mesto ljubezni in izdaje, mesto nevarnosti in najbolj davnih sanj.

Le malo svetnikov med umetniki

Čeprav sem bil ravno v zvezi s sanjami dan prej spet obseden z Antonijem Gaudíjem, arhitektom, ki je s svojimi valovitimi, pravljično čipkastimi hišami iz porcelana in gladkih, glinenih površin ustvaril največje znamenitosti in simbole Barcelone. In med njimi seveda najbolj noro, slavno, nikoli dokončano cerkev svete družine Sagrada Família. Cerkev, ki jo je Gaudí gradil naravnost iz lastnih otroških sanj, temačno načipkano in skrivenčeno, kot iz dežele revmatičnih, gigantskih palčkov, zraslo iz skrivnostnih močvirij in džungelskih prizorov; cerkev, ki jo namesto stebrov podpirajo drevesa, katere streha je imitacija drevesnih listov; cerkev, ki ji iz sten poganjajo bradavice, kače, pravljična bitja, kipi svetnikov in biblijskih prizorov; cerkev neposredno iz glave, samo da je človeška glava velika kakšen decimeter, Gaudí pa je iz nje hotel narediti prostor za tisoče ljudi. En sam človek je hotel, da bi bil vsak detajl ogromne katedrale izključno njegova avtopoetika, izključno njegove sanje, vsi načrti, vsi kipi, vse podobe, stekla, okna, celo gradbeni nadzor. Samopašnost brez konca, ki je Gaudíjeva gorečnost za Boga ne more prikriti. Gaudí je bil v resnici goreč samo za svoje sanje, Bog je bil izgovor, cerkev je bila izgovor. Zato je po svoje pravično, da ni dočakal uresničitve svojih sanj, ne bi bilo človeško.

Alojz Ihan FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Gaudí je bil kot človek čudak, zaprt, prestrašen, poln asketskih samoomejitev; vse življenje je spal v ozki, trdi postelji in vsak dan molil in klečal in se mučil zaradi revmatizma, ki si ga je bržkone sam izmislil, da bi se še bolj omejeval in mučil. Gojil je tisti skrajni asketizem, ki se ga oprimejo ljudje, obteženi s kompleksi, zaradi katerih si ne upajo uresničevati svojih potreb in jih zaradi tega boli vse telo in trpijo v njem kot najhujši jetniki. Asketizem itak navadno nima določenega namena, je beg pred bolečino, ki žge v neizpolnjenem, zakrčenem telesu. Asket se ne zna rešiti iz bolečine drugače, kot da sistematično trga s sebe meso, ki ga boli – v želji, da tisto, kar povsem zavržeš in izničiš, ne more več boleti. Čeprav nekateri asketi po tem, ko se sistematično ogolijo do kosti, nenadoma doživijo čudno preobrazbo – ko nimajo več lastnega mesa, ko so anestezirani za občutke in bolečine, v njih nenadoma izbruhnejo sproščene otroške sanje, ki nimajo več nikakršnih meja, in bruhajo in špricajo in ne vidijo več nobenih zaresnih ovir in omejitev.

V večnosti ni zadnje pike

Od tod nenavaden pogum in drznost tistih, ki so se ogolili do kosti, anestezirali svoje čute in se odločili samo za sanje. Kot Gaudí – ta isti človek, ki je megalomansko uveljavljal avtopoetiko tudi pri tako skupinskih projektih, kot je cerkev, je prestrašen spal na ozki postelji, ki je že fizično izključevala vsako družbo; razen velikega križa z Jezusom pa klečalnika za molitve in nad njim reliefno sliko otroškega Jezuščka, ki ga v naročju drži bradati in z avreolo obsijani – Bog oče! Namesto običajne podobe matere Marije z detetom je Gaudí – osebno – Jezuščku raje namenil očetovsko naročje. Žensk očitno ni bilo v njegovem življenju, mučne so mu bile celo kot ikone. In če se je že preselil v sanje, tam ni problem spremeniti običajnega božjega para.

Čeprav seveda brez sanj nihče ne more preživeti. Ljudje potrebujemo to, da se vsaj malo zaziramo vanje; če v tistem, kar počnemo, ne čutimo vsaj malo vonja davnih otroških predstav, ni prave energije. In tudi ljudi pravzaprav nikoli ne ljubimo samo zaradi tega, kar so; ljubezenska sol so vedno naše lastne sanje, ljubimo tisto, za kar naše ljubljeno bitje, roko na srce, nima prav veliko zaslug, kar zaznavamo nekje v ozadju. Poganja nas energija milijonov sanjskih drobcev, ki so se med veliko eksplozijo naših otroških sanj razpršili po vsem planetu; drobcev, zaradi katerih vztrajno obiskujemo in se dotikamo točno določenega človeka, drobcev, ki jih moramo zaslutiti v trti, da smo jo pripravljeni okopavati, ali v živali, da smo zanjo pripravljeni skrbeti, ali v delu, da smo nenadoma povsem spremenjeni in drgetajoči od nerazložljivega pričakovanja.

In prav zato potrebujemo čudake, ki so se povsem izgubili v svoje sanje, Gaudíje, Disneyje, Plečnike, Hemingwaye, Marylinke ... ker nam dajo otipljivo vedeti, kaj je tisto, kar nas zares žene. Da ljubezen ni nekaj neznanega, kar je nekje pred nami, ampak je tisto, kar smo že od nekdaj imeli.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.