Izklopite kosa in slavca
Ne glede na to, kaj si mislimo o Evroviziji, imamo srečo, da tudi tokrat nismo zmagali (za las je šlo). Država bi bankrotirala, saj ji EIB gotovo ne bi dodelila še enega 250-milijonskega kredita.
Odpri galerijo
Izola, nepremičninski raj. Foto Jure Eržen
Izklopite kosa in slavca! Pa tudi sinico in črnoglavko! Tako so koprski ornitologi iz Društva za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije zabičali koprski mestni upravi.
Prejšnji župan (ki mi je zadnjič, mimogrede, izrazil bojazen, da mu po moji penziji menda ja ne bo treba plačevati provizij za reklamo, ki mu jo namenjam. Brez skrbi, ne, ne bo mu treba. Ampak to še ne pomeni, da mu ni treba poravnavati bistveno lepšega kupčka kazni in odškodnin, ki mu jih je prisodilo sodišče v vseh drugih »reklamnih« primerih ...), torej, prejšnji župan je dva dni pred volitvami odprl vse, kar se je v Kopru dalo odpreti, tudi zelo lep park. V tem megaparku so namestili zvočnike, iz katerih je vse dni žvrgolelo. Temu se v stroki reče plastični raj.
Ampak Koper premore tudi ornitologe, kakršen je Borut Mozetič, ki je iz lepega zvočniškega petja razbral posnetke kosa, slavca, siničke, črnoglavke in morda še katere prave ptice pevke. To ne gre, pravi ptičeslovec. Če bi mimo priletel slavec in slišal lažnega slavca peti, bi si ustvaril napačen vtis, da je v tem parku primerno stanovati, gnezditi, po ptičje – skrbeti za naraščaj, jih voziti v šolo, na telovadbo, v glasbeno in podobno. A vse to ni res. Kljub visokim cenam koprskih nepremičnin in pohvalam ta park ni ustrezen dom za prave slavce.
Tako kot marsikdo ne loči umetnega slavca in kosa od pravega, je tudi s stvaritvami iz človeških grl. Kaj vse sta morala slišati Zala in Gašper od trenutka, ko sta zmagala na Emi! Od tega, da sta zavožena dolgočasneža, ki še špagetov ne znata jesti, do očitka, da si Zala na Emi ni umila las, da v Izraelu nosi puli, hlače brez pasu, da ni naličena, je brez botoksa in druge plastike ter da sta po kmečko minimalna, namesto da bi na odru poskakovala, kričala, se zvirala, kazala mišice in bruhala ogenj. Skratka, da bi morala biti vsaj nekoliko podobna utelešeni evrovizijki Miši Molk. V tej točki postane Evrovizija nekakšen Rubikon: na tej strani smo vsi plastik fantastik, na oni pa preostale izgubljene duše. Izgubljene, ker so malce drugačne od nas. In da je mera polna, si diskvalifikacijo prvi privoščijo prav tisti, ki na ves glas in prvi v vrsti vpijejo, da so za enakost vseh drugačnih.
Ne glede na to, kaj si mislimo o Evroviziji, imamo srečo, da tudi tokrat nismo zmagali (za las je šlo). Država bi bankrotirala, saj ji EIB gotovo ne bi dodelila še enega 250-milijonskega kredita.
Licemerje pod temi hribi laja tudi proti nekakšnim nevarno grozljivim prišlekom, ki so v resnici veliki reveži, saj so morali zdoma in samo potujejo mimo nas. Veliko bolj nevarni teroristi od nekdaj živijo med nami, najbolj arijske krvi in na najboljših položajih. Kaj so ti že pokradli narodu in kaj še bodo, si ne moremo niti misliti.
Na primer: izolski občini se je zgodila krivica na vrhovnem sodišču. Odšteti mora 1,9 milijona evrov podjetju R Mercuri, ker naj bi njen prostorski načrt onemogočal uresničevanje privatnih želj. R Mercuri je leta 2005 za 250.000 evrov kupil 2300 kvadratnih metrov zemljišča ob izolski ladjedelnici, ko prostorski načrt (po želji večine Izolanov) tam ni dovoljeval večjih posegov. Čez dve leti se je »dogovoril« s hrvaškim podjetjem, da bi to zemljišče kupilo za več kot tri milijone (torej 12-krat dražje). Sodišče je verjelo pogodbi, po kateri bi hrvaško podjetje za kvadratni meter odštelo več kot 1300 evrov. Nenavadna pogodba je vsebovala pogoj, da bi toliko plačali, če bodo prodajalci (R Mercuri) pridobili papirje. Papirjev niso dobili in posel je (navidezno) padel v vodo. Vrhovno sodišče je presodilo, da je R Mercuri utrpel škodo, ker občina ni sprejela prostorskega načrta, kakršnega sta si zaželela prodajalec in kupec.
Sodba ne more biti logična že zato, ker na slovenski (kaj šele hrvaški) obali še nikoli niso prodali tako dragega zemljišča, niti sredi Portoroža, niti če je imelo urejene vse papirje. Torej fiktivna zgodba za donosno sodno odločbo. Občina bi potemtakem zdaj morala sprejeti OPPN, ki bo dovoljeval gradnjo po meri vrhovnih sodnikov, sicer sledi še tisoč sodb. Koga bi torej morali preiskovati kriminalisti, ki so prišli po dokumente na občino?
Prejšnji župan (ki mi je zadnjič, mimogrede, izrazil bojazen, da mu po moji penziji menda ja ne bo treba plačevati provizij za reklamo, ki mu jo namenjam. Brez skrbi, ne, ne bo mu treba. Ampak to še ne pomeni, da mu ni treba poravnavati bistveno lepšega kupčka kazni in odškodnin, ki mu jih je prisodilo sodišče v vseh drugih »reklamnih« primerih ...), torej, prejšnji župan je dva dni pred volitvami odprl vse, kar se je v Kopru dalo odpreti, tudi zelo lep park. V tem megaparku so namestili zvočnike, iz katerih je vse dni žvrgolelo. Temu se v stroki reče plastični raj.
Ampak Koper premore tudi ornitologe, kakršen je Borut Mozetič, ki je iz lepega zvočniškega petja razbral posnetke kosa, slavca, siničke, črnoglavke in morda še katere prave ptice pevke. To ne gre, pravi ptičeslovec. Če bi mimo priletel slavec in slišal lažnega slavca peti, bi si ustvaril napačen vtis, da je v tem parku primerno stanovati, gnezditi, po ptičje – skrbeti za naraščaj, jih voziti v šolo, na telovadbo, v glasbeno in podobno. A vse to ni res. Kljub visokim cenam koprskih nepremičnin in pohvalam ta park ni ustrezen dom za prave slavce.
Tako kot marsikdo ne loči umetnega slavca in kosa od pravega, je tudi s stvaritvami iz človeških grl. Kaj vse sta morala slišati Zala in Gašper od trenutka, ko sta zmagala na Emi! Od tega, da sta zavožena dolgočasneža, ki še špagetov ne znata jesti, do očitka, da si Zala na Emi ni umila las, da v Izraelu nosi puli, hlače brez pasu, da ni naličena, je brez botoksa in druge plastike ter da sta po kmečko minimalna, namesto da bi na odru poskakovala, kričala, se zvirala, kazala mišice in bruhala ogenj. Skratka, da bi morala biti vsaj nekoliko podobna utelešeni evrovizijki Miši Molk. V tej točki postane Evrovizija nekakšen Rubikon: na tej strani smo vsi plastik fantastik, na oni pa preostale izgubljene duše. Izgubljene, ker so malce drugačne od nas. In da je mera polna, si diskvalifikacijo prvi privoščijo prav tisti, ki na ves glas in prvi v vrsti vpijejo, da so za enakost vseh drugačnih.
Ne glede na to, kaj si mislimo o Evroviziji, imamo srečo, da tudi tokrat nismo zmagali (za las je šlo). Država bi bankrotirala, saj ji EIB gotovo ne bi dodelila še enega 250-milijonskega kredita.
Licemerje pod temi hribi laja tudi proti nekakšnim nevarno grozljivim prišlekom, ki so v resnici veliki reveži, saj so morali zdoma in samo potujejo mimo nas. Veliko bolj nevarni teroristi od nekdaj živijo med nami, najbolj arijske krvi in na najboljših položajih. Kaj so ti že pokradli narodu in kaj še bodo, si ne moremo niti misliti.
Na primer: izolski občini se je zgodila krivica na vrhovnem sodišču. Odšteti mora 1,9 milijona evrov podjetju R Mercuri, ker naj bi njen prostorski načrt onemogočal uresničevanje privatnih želj. R Mercuri je leta 2005 za 250.000 evrov kupil 2300 kvadratnih metrov zemljišča ob izolski ladjedelnici, ko prostorski načrt (po želji večine Izolanov) tam ni dovoljeval večjih posegov. Čez dve leti se je »dogovoril« s hrvaškim podjetjem, da bi to zemljišče kupilo za več kot tri milijone (torej 12-krat dražje). Sodišče je verjelo pogodbi, po kateri bi hrvaško podjetje za kvadratni meter odštelo več kot 1300 evrov. Nenavadna pogodba je vsebovala pogoj, da bi toliko plačali, če bodo prodajalci (R Mercuri) pridobili papirje. Papirjev niso dobili in posel je (navidezno) padel v vodo. Vrhovno sodišče je presodilo, da je R Mercuri utrpel škodo, ker občina ni sprejela prostorskega načrta, kakršnega sta si zaželela prodajalec in kupec.
Sodba ne more biti logična že zato, ker na slovenski (kaj šele hrvaški) obali še nikoli niso prodali tako dragega zemljišča, niti sredi Portoroža, niti če je imelo urejene vse papirje. Torej fiktivna zgodba za donosno sodno odločbo. Občina bi potemtakem zdaj morala sprejeti OPPN, ki bo dovoljeval gradnjo po meri vrhovnih sodnikov, sicer sledi še tisoč sodb. Koga bi torej morali preiskovati kriminalisti, ki so prišli po dokumente na občino?
