Janković, Virant in 30 km/h

Te dni smo zaposleni v bližini ljubljanske Parmove ulice – na odseku od kavarne Monet proti Likozarjevi – ugotovili, da delamo v coni, kjer je promet umirjen.

Tega nismo ugotovili, ker bi vozniki tu nenadoma vozili počasi. Ne. Na dom smo dobili položnice mestnega redarstva. Za prehitrih trinajst kilometrov na uro je bila kazen 300 evrov in 3 kazenske točke.

Med parkiranimi avtomobili je bil nekaj dni tudi radar, ki je neusmiljeno usmerjal svoj žarek v vozila.

Temu radarju smo torej lahko hvaležni, ker zdaj vemo, da je treba po odseku Parmove voziti trideset kilometrov na uro.

Od kdaj, sicer ni jasno. Prometni znak, ki napoveduje območje umirjenega prometa, smo namreč do zdaj spregledali. Postavljen je na ulično svetilko. Še svojega stebra si ni zaslužil.

Na nobenem križišču ni ponovljen. Vozniki, ki pridejo na Parmovo iz stranskih uličic, zanj sploh ne vedo.

Kaj sploh je območje umirjenega prometa?

To je tisti del znotraj naselja, ki je namenjen ranljivim udeležencem v cestnem prometu.

Dr. Peter Lipar s fakultete za gradbeništvo in geodezijo pravi, da je območja umirjenega prometa smiselno postaviti na območju, kjer je prisotno veliko kolesarjev, pešcev, otrok, starejših in v stanovanjskih soseskah. 

Zakaj? Možnost, da pešec preživi, če vanj trči osebno vozilo s 30 km/h, je kar 85 odstotkov, če se pa to zgodi pri 70 km/h pa le 15.

Območja umirjenega prometa so zato zaželena. Je pa vprašanje, kje so smiselna.

Zakaj je denimo za območje umirjenega prometa označena dvopasovna ulica, kjer ni šole. Tudi bližnje meščanske vile so zavarovane z ograjami, tako da bi nepreviden otrok težko stekel na cesto. In od cestišča jih loči pločnik in celo parkirišča.

In zakaj je označeno samo z enim prometnim znakom? Ponavadi na takšnih območjih urbanizem sledi prometnemu znaku, ki je v poplavi drugih lahko popolnoma spregledan. Uporabi lahko različne barvne tlakovce, cestno opremo ali rastlinje. Najboljša je kombinacija vsega. (Mimogrede: Slovenija ima po besedah Roberta Štabe iz Zavoda varna pot največ znakov na prevožen kilometer; še en lobi je v tej državi očitno zelo uspešen.)

Poraja se neljuba misel: območje umeirjenega prometa na Parmovi je zgolj past za polnenje proračuna.

Minister Virant se je sicer menda zaobljubil, da policisti med njegovim mandatom ne bodo polnili državne malhe na račun nevestnih voznikov.

Župan Janković očitno ne razmišlja tako.

Nihče nima nič proti ustavljanju nevestnih voznikov, tudi če vozijo samo 13 km/h prehitro. Prekršek je prekršek in zakone je treba spoštovati.

Ampak – ali ne bi bilo bolj smiselno radarje postaviti tja, kjer nevestni vozniki ogrožajo sebe in druge?

Denimo na Celovško ali kakšno drugo hitro cesto v Ljubljani, kjer vozniki radi preizkušajo svoje sposobnosti. Tudi z vožnjo skozi rdečo. Tako bi se polnili občinska ali državna malha, obenem pa bi bili vozniki, kolesarji in pešci bolj varni.

Ali pa bi stacionarni radar postavili tja, kjer niti ležeči policaji ne pomagajo umrijati prometa. Denimo na Litostrojsko. Tam vozniki v inflaciji prometnih znakov ter zaradi bližine železniškega prehoda in semaforiziranega križišča oznako za prehod spregledajo in po široki cesti pridivjajo z najmanj petdesetimi kilometri na uro. Če se na prehodu slučajno znajde kakšen pešec, ga preprosto obvozijo. Po levi ali desni.

Ali pa bi ga postavili na Slovenčevo, kjer je nedavna prometna nesreča pokazala, da vozniki na ravnem odseku ceste razvijejo hitrost tudo do osemdeset kilometrov in več na uro.

In še bi lahko naštevali točke, kjer bi stacionarni radar koristil tudi civilni družbi, ne le občini ali državi.