Kaj bi vzeli s seboj?

Manjka nam časa, zadovoljstva, nekaj brezskrbnosti, veselja, prijateljstva, pristnih vezi in zaupanja. Ko boste naslednjič iskali popolno darilo za nekoga, ki vam je blizu, izberite nekaj iz tega nabora.

Objavljeno
24. junij 2019 06.00
Posodobljeno
24. junij 2019 06.00
FOTO: Jure Eržen/Delo
Peljem se mimo avtobusne postaje v Ljubljani, v soboto popoldne, prometa ni. Na pločniku zagledam mlajšega moškega, kljub visoki temperaturi odetega v plašč, z ogromnim nahrbtnikom in torbo za inštrument v roki. Po obliki škatle sodeč, bi rekla, da je pozavna. Po bradi je bilo videti, da je že dolgo na poti, od daleč se je videlo tudi, da je utrujen in da ga težki nahrbtnik močno obremenjuje.

Kdaj ste se nazadnje selili? Mislim tako zares. Nimam v mislih tiste selitve, ko smo študenti odšli od doma s torbo in se vračali ob koncih tedna v še zmeraj »svojo sobo«, kjer so nas čakale stvari, ki predstavljajo naše življenje. Tudi ne mislim na tiste selitve od staršev, ko smo ustvarjali svoje življenje in se prvič odpravili na svoje ter svojim staršem doma pustili vse tisto, česar nismo želeli vzeti s seboj in smo v vsakem primeru želeli imeti vse novo.

Staro življenje je bilo treba pustiti za sabo, doma pa so staršem ostale sobe, zamrznjene v času, v katere smo se lahko kdaj nostalgično vrnili in jemali v roke stvari, ki so pripadale nekemu drugemu življenju. Bili smo celo užaljeni, če so starši kaj od tistih stvari vrgli v smeti ali pa je »naša soba« postala skladišče za vso odvečno kramo.

Mislim na tisto pravo selitev, tako, da ste popolnoma izpraznili stanovanje, vse svoje imetje zložili v kovčke in škatle, naročili selitveni kombi, vanj naložili razstavljene omare, posteljo, kavč, televizijo in vse, kar še spada v opremo stanovanja, zaklenili za sabo vrata in ključe oddali ter se nikoli vrnili. Kaj ugotovimo, ko se zares selimo? Da imamo preveč stvari.

Niso problem omare in kavč. Tudi ne obleke, zložimo jih v dva, tri kovčke, spotoma naredimo revizijo in se zlahka poslovimo od premajhnih, zastarelih modelov. Knjige zložimo v škatle. Posoda, krožniki, pribor. V škatle. Čevlji? Lahko so problem. Smučarska oprema, oprema za potapljanje, golf palice. Kolo. Potem moji ljubši predmeti: kupi papirjev, nekako neurejenih, ki kar kličejo po tem, da bi jih nekdo uredil v fascikle, na katerih bi pisalo: zavarovalnica, zdravje, služba in podobne kategorije.

Vsega ne moremo vreči stran, ker je med njimi gotovo kak tak dokument, ki ga ne smemo izgubiti. Časopisi, revije. Jih res ne bomo več brali? Kaj pa zbirka National Geografic za deset let nazaj v angleščini? Kasete, na katerih so filmi, in vprašanje, ali sploh še imamo kak predvajalnik? Zbirka DVD in CD. Isto vprašanje kot prej. Vaze za rože, okrasne posode in krožniki, svečniki. Kompleti kozarcev za nenavadne pijače.

Okraski, spominki. Vsak od njih nemo vpije »Prosim ne, mene ne!«, ko ga primem v roke in namenim v smeti. Namizne igre z manjkajočimi figuricami, nepopolni kompleti kart. Lego kocke in zbirka računalniških iger za konzolo, ki ne deluje več. Računalniški zaslon, ohišje za računalnik, nekaj tipkovnic in mišk, zmeda kablov, za katere ne vem več, kam jih priklopimo. Sony Ericsson iz kdo ve katerega leta. Plastične posode, oprani kozarci od marmelade. Vem, dovolj je. Lahko si predstavljate.

Zakaj je potrebno, da smo obkroženi s toliko stvarmi, ko pa v življenju vendar tako malo potrebujemo? Spomnim se svoje stare mame, ki se je selila od doma v Dom. S sabo je vzela manjši kovček in vanj skrbno zložila svoje perilo, dve bluzi, dve obleki, krilo, jopico, spalno srajco, copate in torbico s toaletnim priborom. Plašč je nesla čez roko, čevlje je imela na nogah. Dežnika ne bom potrebovala, je pragmatično zaključila. Ko je zapuščala hišo, kjer je preživela večino svojega življenja, se je na pragu ozrla po tistem, kar je zapuščala.

Senožeti, gozd, kravo v hlevu, muco in kokoši. Tega ni mogla vzeti s sabo. Drugih stvari, razen nekaj knjig in skrinje, v kateri je bilo nekaj starih razglednic in pisem, tudi ni imela. Šivalni stroj je bilo njeno edino bogastvo in vir zaslužka. Tega je pustila za seboj in za njim ji je bilo malo žal. Za drugim ne. Njeno bogastvo so predstavljale popolnoma druge stvari: to, da je imela streho nad glavo, posteljo, tekočo vodo, kurjavo, dovolj hrane zase in za živali, pa to, da je mladim za seboj s skrbnim gospodarjenjem zapustila neokrnjen gozd.

S časom so se vrednote spremenile. Svoje domove smo napolnili s stvarmi. Odnose so zamenjale stvari. Ne trdim, da je bilo nekoč vse lepše in bolje, sploh ne. A misel, da bi bilo mogoče živeti s precej manj stvarmi, kot živimo, mi zveni strašno osvobajajoča. Kaj bi vzeli s seboj, če bi šli ta trenutek od doma in se ne bi več vrnili?

Spet imam pred sabo sliko tistega moškega s prevelikim nahrbtnikom, ki pešači mimo avtobusne postaje. Vsi smo mu podobni, nosimo te prevelike nahrbtnike, ki nas vlečejo k tlom in zaradi katerih je naš korak počasen in truden. A ne pozabimo, da smo si vse nahrbtnike naložili sami ali pa smo dopustili, da so nam jih naložili drugi.

Ko bomo naslednjič razmišljali o tem, kaj si želimo imeti, ali o tem, kaj naj nekomu podarimo, se resno vprašajmo, ali si res želimo imeti še eno stvar več v življenju, s katero po prvem zadovoljstvu ne bomo več vedeli kaj početi. Gotovo ste že slišali stavek: Saj ne vem, kaj bi ti podaril, ko pa imaš že vse. Večinoma to res drži, vsaj kar se tiče stvari.

Živimo v času obilja, v času dostopnosti dobrin. Manjka pa nam časa, zadovoljstva, nekaj brezskrbnosti, veselja, prijateljstva, pristnih vezi in zaupanja. Ko boste naslednjič iskali popolno darilo za nekoga, ki vam je blizu, izberite nekaj iz tega nabora.

--------------------------------------------------------------------
Nataša Luša, direktorica Dela