Kaj je narobe in kaj prav
Prav je, da smo se v javnosti bolj začeli zavedati stvari, o katerih govorimo.
Odpri galerijo
Si res želimo živeti v brezbarvnem prestrašenem svetu? FOTO: Katjuša Karlovini
Narobe je, da si je baletni zvezdnik Sergej Polunin vtetoviral podobo Putina, pa čeprav je to naredil na svoji koži. Narobe je, da ima ženska, ki se zavzema za pravice žensk, rdeče našminkane ustnice za naslovnico ženske revije.
Narobe je, če rečeš, da je »rasizma manj in da si redkokdo upa uporabiti besedo na n. [nigger].« Ni pomembno, če si glavni igralec antirasističnega filma Zelena knjiga Viggo Mortensen, ki se je vso svojo kariero zavzemal za pravice manjšin in drugačnih; ne, stavek, vzet iz konteksta, je dovolj, da doživiš spletni linč.
Narobe je, če rečeš, da te fascinira kreativnost Karla Lagerfelda, potem si mučitelj živali, sovražnik žensk, debelih ljudi, pri tem pa nihče od obtoževalcev ne preveri njegovih izjav, ker noče slišati, da je bil ironičen do vseh, tudi do pretirano suhih modelov.
Narobe je, da sta dva mlada talentirana glasbenika Zala Kralj in Gašper Šantl čista, milenijsko snežno bela, zmagala na Emi. Nič ne pomaga, da so njuni teksti blizu poezije, da nosita pomembno sporočilo, ne, ker sta preveč drugačna, ker sta »takšna, kot sta«, sta doživela spletni linč in »pošiljanje na psihiatrijo«.
Prav je, da smo se v javnosti bolj začeli zavedati stvari, o katerih govorimo. Prav je, da dolgo prikrite, zakrite stvari prihajajo na površje in da tisti, ki so morali biti tiho zaradi strahu in pritiskov, lahko spregovorijo. Ampak ... ampak – ali lahko pomislimo, preden se brezglavo pridružimo množici obsojevalcev brez imen in priimkov ter udrihamo po ljudeh z imeni in priimki? Če parafraziram pisatelja Elberta Hubbarda: Če se želiš izogniti spletnemu linču: ne reci nič, ne delaj nič in bodi nič. Si res želimo živeti v takšnem brezbarvnem prestrašenem svetu? Kurenti so prinesli (prezgodnjo) pomlad, v mestu je bila Fabula, ki je odprla okna za novo, drugačno, na odrih gledališč igrajo predstave, ki obračajo pogled vase, v kinu igra Zelena knjiga, narava se odpira v številnih barvah in oblikah. Rada imam barve.
Narobe je, če rečeš, da je »rasizma manj in da si redkokdo upa uporabiti besedo na n. [nigger].« Ni pomembno, če si glavni igralec antirasističnega filma Zelena knjiga Viggo Mortensen, ki se je vso svojo kariero zavzemal za pravice manjšin in drugačnih; ne, stavek, vzet iz konteksta, je dovolj, da doživiš spletni linč.
Narobe je, če rečeš, da te fascinira kreativnost Karla Lagerfelda, potem si mučitelj živali, sovražnik žensk, debelih ljudi, pri tem pa nihče od obtoževalcev ne preveri njegovih izjav, ker noče slišati, da je bil ironičen do vseh, tudi do pretirano suhih modelov.
Narobe je, da sta dva mlada talentirana glasbenika Zala Kralj in Gašper Šantl čista, milenijsko snežno bela, zmagala na Emi. Nič ne pomaga, da so njuni teksti blizu poezije, da nosita pomembno sporočilo, ne, ker sta preveč drugačna, ker sta »takšna, kot sta«, sta doživela spletni linč in »pošiljanje na psihiatrijo«.
Prav je, da smo se v javnosti bolj začeli zavedati stvari, o katerih govorimo. Prav je, da dolgo prikrite, zakrite stvari prihajajo na površje in da tisti, ki so morali biti tiho zaradi strahu in pritiskov, lahko spregovorijo. Ampak ... ampak – ali lahko pomislimo, preden se brezglavo pridružimo množici obsojevalcev brez imen in priimkov ter udrihamo po ljudeh z imeni in priimki? Če parafraziram pisatelja Elberta Hubbarda: Če se želiš izogniti spletnemu linču: ne reci nič, ne delaj nič in bodi nič. Si res želimo živeti v takšnem brezbarvnem prestrašenem svetu? Kurenti so prinesli (prezgodnjo) pomlad, v mestu je bila Fabula, ki je odprla okna za novo, drugačno, na odrih gledališč igrajo predstave, ki obračajo pogled vase, v kinu igra Zelena knjiga, narava se odpira v številnih barvah in oblikah. Rada imam barve.
