Kako premagati sanje in jih ohraniti

Prvi letošnji četrtletni padec BDP za skoraj 5 odstotkov v primerjavi z enakim obdobjem lani je bil kakor še en hud sunek ledene vode, ki nas zadnje mesece takorekoč dnevno tolče, čeprav smo v krizi že pet let. Kaj dela naša oblast, kakršnakoli že, da se ekonomija tako pospešeno sesuva, vmes pa tudi mnogo drugega? Dnevno izginjajo osebne zgodbe množice tistih, ki v kolapsirajočih ekonomskih časih niso na pravem mestu in se jih lahko odriva v še globje dno, v kakršnem že tako ali tako so. Še dobro, da nas tudi protestniki (še) niso zapustili.

Padec BDP je videti samo kot logična posledica kopice napak v dosedanjih poskusih reševanja krize. Zato ne čudi, če ekonomisti bolj ali manj jasno poudarjajo, da je ukaz iz Bruslja, ki nas še kar sili k varčevalnemu zategovanju,škodljiv za ekonomsko rast. Dr. Franjo Štiblar (v aprilskih Gospodarskih gibanjih EIPF) celo svetuje, naj Slovenija zavrne EU priporočila - zlasti ta, ki so tako striktno varčevalna in postavi svojo strategijo, ki bo primarno razvojno naravnana. Dr. Dušan Mramor se s Štiblarjem strinja glede rasti: za fiskalno konsolidacijo je ključna gospodarska rats. Ali kakor pravi dr. Bogomir Kovač: če se bomo ukvarjali samo s fiskalno konsolidacijo in ne tudi z rastjo, bomo naredili enako napako, kakor jo dela EU; zapletli se bomo še v večje težave. Tolažba, da smo ena od 22 držav EU, ki je v nekih postopkih, pa je seveda samo tolažba. O pomenu rasti so si naši ekonomisti in tudi drugi aktivni akterji skoraj edini.

Koga potem posluša vlada?

A po drugi strani je jasno, da nam izhod diktirajo drugi. Mramor je v zadnjem intervjuju za Mladino kar odločen:«Nehajmo sanjati!«, ko je odgovarjal na vprašanje, ali ni svet krivičen do male Slovenije, ki mora hiteti in krpati proračunski primanjkljaj, velike držav pa, četudi bodo njihovi primanjkljaji visoki, ne bodo kaznovane. Takšna je pač usoda majhnih, nepomembnih, če ne že vse bolj neopaznih ekonomij.

Smo torej v hudem vrtincu, ki ga poganja zmeda domačih ukrepov in bruseljskih zahtev. Odločiti se za najbolj pravilne poteze, ni enostavno, a kakor pravi dr. Aleksander Kešeljević (v Dnevniku), cilji bi morali biti konkretni - kako bomo ustvarili tisoče novih konkurenčnih delovnih mest - pa niso.

Ena od takšnih nedorečenosti je gotovo tudi napovedana privatizacija nekaterih državnih ali deloma državnih družb. Interesni lobiji so seveda že v polnem zagonu. Zaradi preigravanj, kaj bo na privatizacijskem meniju, se tudi seznami, kaj bo zares na prodaj, spreminjajo. O strategiji, kaj naj ostane v slovenski ali domači ali državni lasti, pa se tako ali tako odloča od kar smo dobili lastno državo.

Gotovo je pri tem mogoče upoštevati izkušnje, ki smo jih nabrali ob privatizaciji »navadnih« podjetij. Tiste slabe, ker dobrih je malo. Ni treba kazati s prstom zgolj na privatizacijske barone, čeprav so se nekateri znašli na medijskih ogledalih tudi - končno - iz sodnih dvoran.

Še več je tistih, ki so na robu zakona pomagali uničevati podjetja, delovna mesta, kar je preostalo denarja, pa so ga spravili. Že kam, ali v Ciper ali na kakšne otoke. Ali kot je nekoč dejal eden od bogatejših Slovencev, če se ne motim, Sandi Češko, da ima Slovenija več vrst menedžerskih milijarderjev: ene, ki so na delovnih mestih in druge, ki so v Lichtensteinu (ali kaki drugi udobni davčni skrivalnici).

Napovedana privatizacija tako imenovanih blue chipov seveda išče predvsem tuje kupce, saj domačih ni imela ne v devetdesetih in jih nima zdaj.

Nekateri od tistih, ki so si s prvo privatizacijo izdatno opomogli, so zdaj na sodiščih ali pa zaradi krize dihajo bolj na »škrge« (malo pravice celo kriza prinaša, ali ne). Tudi zato bo odločitev o tem, kaj se bo prodalo, zahtevala več premisleka kakor samo tega, da »nehajmo biti ksenofobični do tujcev.« Predvsem se zdi pomembno, kaj lahko od prodaje telekomov, bank, zavarovalnic, krk in petrolov dobimo in kaj izgubimo, večina drugih na privatizacijskih seznamih pa je tako ali tako problematična. In zato še manj vredna.

Če so tisti na robu družbe že nehali sanjati, oni na vrhu ne bi smeli več sanjati, torej ravnati neodgovorno, nepremišljeno, mečkaško, pohlevno in kar je še tega. Drugače pa s sanjami ni nič narobe, ne pustimo si še njih vzeti. Tudi teh ne, da bomo premagali krizo.