Kako so partizani z žico obdali Trst
Prej ali slej bo tudi zahodno mejo treba na neki netviterski način odpreti, odpraviti vinjete na obalni cesti, končno zgraditi kakšno cesto tudi v Istri.
Odpri galerijo
Italijanski fašisti so slovenski Narodni dom v Trstu požgali 13. julija leta 1920. Foto Muzej Novejše Zgodovine Slovenije
Julijskega srečanja predsednikov v Trstu se posebej veseli tudi drugi Pahor, Boris, ki bo imel priložnost, da na en mah navije ušesa dvema predsednikoma hkrati in zahteva, naj si jih pogosteje umivata, če res hočeta slišati narod, ki bi iz tržaškega Narodnega doma želel (sto let po vojnah) končno zgraditi opomnik prešerjanske sprave med narodi in med vsemi, ki imajo poln kufer starih zamer, saj še tistega z novimi ne morejo nositi.
Dogovor o tem Narodnem domu so dosegli že pred okoli dvajsetimi leti v zakonu o zaščiti manjšine (takrat so državniki prvič pili). Potem so na obljube pozabili, a sta se obljub 16 let pozneje spomnila dva ministra (Angelino in Karleto), ki sta spet sprejela dogovor (in so spet morali zvrniti kupico). No, zdaj si bosta še dva predsednika spet privoščila malce slave in kakšno kapljico ter polno torbo lepih besed.
Včasih človeka zaskrbi, ali se od vseh tako sladkih besed komu to ne usede v želodec, dobi povišan sladkor, krče v trebuhu, prebavne motnje, visok pritisk ... Kajti tudi v tretjem sporazumu je predvideno, da tega istega Narodnega doma tudi tokrat še ne bodo takoj predali, ampak bo trajalo še najmanj pet let, preden se bo to res zgodilo. Čaka nas torej še najmanj četrta državniška zdravica.
Medtem ko predsedniki pišejo pravljice, vse glasnejši novi preroki drugače pridigajo svetu. Zahtevajo zgodovinsko »retušo« in razkritje, kako so slovenski partizani leta 1945 nenadoma, meni nič, tebi nič, vdrli v Trst, ga obkolili z žico in 40 dni ustrahovali uboge kulturne, nedolžne »Trieštine«, ki so vedno živeli svetniško življenje, nikoli niso hoteli nič žalega nikomur, ampak strašni, kosmati in kruti partizani so jim vse do 12. junija 1945 kar 40 dni počeli najhujše grozote tega sveta. Potem so prišli italijanski osvoboditelji in skupaj z zavezniki osvobodili Trst pred okupatorsko jugoslovansko vojsko. Spet bodo zahtevali, da se to zapiše v italijanske učbenike, da bi bilo jasno, kdo je bil žrtev in kdo zmagovalec.
»In kaj tu ne drži?« vas bo dovolj samozavestno in že kar malce zviška posmehljivo vprašal minister Anže. Medtem ko bomo mi še zmeraj čakali na nekoč požgani Narodni dom, tržaški dokaz »nedolžnih ovčk«, bo vse jasnejša nova zgodovina, ki bo razkrinkala najhujše zlikovce z Balkana. V določenem trenutku bomo izvedeli, da so partizani gradili celo taborišča, oni so kurili Žide in nedolžne narode. Le malo manjka do končnega razkritja, da so pravzaprav partizani postavili žico tudi okoli Ljubljane in ustrahovali pošten domobranski in italijanski narod. Ljubljana je bila tako ali tako od nekdaj italijanska (dokaz je Emona).
Ampak Tržačani in drugi Furlani so vseeno z razlogom nezadovoljni, ker se zanje naš kranjski Janez in njegovi ministranti niti ne zmenijo, ko narod zahteva odprtje meje. Postavite se malce v njihovo kožo. Slovence je minule tedne baš brigalo odpiranje zahodne meje. Ko pa gospod Kurz po svoje kurzira turistične tokove, potem klečeplazimo in prosimo milosti. Tudi najvplivnejše Slovence zanima daleč predvsem in samo hrvaška obala, ki se je izkazala za najmočnejše zdravilo proti novemu koronavirusu. Mar kranjski Janez misli, da iz Trsta ne vidijo vseh teh »koronaargumentov«? A se je kak slovenski poglavar kaj potrudil in se človeško pogovoril z zahodnimi sosedi? Recimo ob zapiranju meja, ali takrat ko bi jim lahko ponudil pomoč (raje smo pomagali Kitajcem), ali pa zdaj, ko bo prej ali slej mejo treba na neki netviterski način odpreti, odpraviti vinjete na obalni cesti, končno zgraditi kakšno cesto v Istri ... Ali bo užaljena nevesta vse življenje čakala na kočijo z Dunaja?
Ko smo hoteli od ministra Vaskota izvedeti, do kod mu nosi kulturno obzorje, nismo dobili niti mačjega curka v odgovor. Niti v'uh me piš'. Iz istega razloga je ta bojda kulturna državica odpovedala financiranje Muzeja solinarstva na solinah. Hkrati smo dobili lekcijo ene od menda uglednih evropskih poslank, o tem, kaj je pravzaprav kultura. Če bi Modrijani lahko nastopili na solinah, bi morda še imele kakšno šanso. Do zdaj smo mislili, da so tak muzejski cukrček in prostor, ki ga ni mogoče zamenjati za denar, prostor, kakršnega bi bili še Hrvati in celo Italijani nadvse veseli, da so ga pomotoma prezrli. Zdaj vemo, da ima ta ista oblast poglobljene ideje o kulturi. Kultura in prosveta, to naša bo osveta (maščevanje).
Dogovor o tem Narodnem domu so dosegli že pred okoli dvajsetimi leti v zakonu o zaščiti manjšine (takrat so državniki prvič pili). Potem so na obljube pozabili, a sta se obljub 16 let pozneje spomnila dva ministra (Angelino in Karleto), ki sta spet sprejela dogovor (in so spet morali zvrniti kupico). No, zdaj si bosta še dva predsednika spet privoščila malce slave in kakšno kapljico ter polno torbo lepih besed.
Včasih človeka zaskrbi, ali se od vseh tako sladkih besed komu to ne usede v želodec, dobi povišan sladkor, krče v trebuhu, prebavne motnje, visok pritisk ... Kajti tudi v tretjem sporazumu je predvideno, da tega istega Narodnega doma tudi tokrat še ne bodo takoj predali, ampak bo trajalo še najmanj pet let, preden se bo to res zgodilo. Čaka nas torej še najmanj četrta državniška zdravica.
Medtem ko predsedniki pišejo pravljice, vse glasnejši novi preroki drugače pridigajo svetu. Zahtevajo zgodovinsko »retušo« in razkritje, kako so slovenski partizani leta 1945 nenadoma, meni nič, tebi nič, vdrli v Trst, ga obkolili z žico in 40 dni ustrahovali uboge kulturne, nedolžne »Trieštine«, ki so vedno živeli svetniško življenje, nikoli niso hoteli nič žalega nikomur, ampak strašni, kosmati in kruti partizani so jim vse do 12. junija 1945 kar 40 dni počeli najhujše grozote tega sveta. Potem so prišli italijanski osvoboditelji in skupaj z zavezniki osvobodili Trst pred okupatorsko jugoslovansko vojsko. Spet bodo zahtevali, da se to zapiše v italijanske učbenike, da bi bilo jasno, kdo je bil žrtev in kdo zmagovalec.
»In kaj tu ne drži?« vas bo dovolj samozavestno in že kar malce zviška posmehljivo vprašal minister Anže. Medtem ko bomo mi še zmeraj čakali na nekoč požgani Narodni dom, tržaški dokaz »nedolžnih ovčk«, bo vse jasnejša nova zgodovina, ki bo razkrinkala najhujše zlikovce z Balkana. V določenem trenutku bomo izvedeli, da so partizani gradili celo taborišča, oni so kurili Žide in nedolžne narode. Le malo manjka do končnega razkritja, da so pravzaprav partizani postavili žico tudi okoli Ljubljane in ustrahovali pošten domobranski in italijanski narod. Ljubljana je bila tako ali tako od nekdaj italijanska (dokaz je Emona).
Prej ali slej bo tudi zahodno mejo treba na neki netviterski način odpreti.
Ampak Tržačani in drugi Furlani so vseeno z razlogom nezadovoljni, ker se zanje naš kranjski Janez in njegovi ministranti niti ne zmenijo, ko narod zahteva odprtje meje. Postavite se malce v njihovo kožo. Slovence je minule tedne baš brigalo odpiranje zahodne meje. Ko pa gospod Kurz po svoje kurzira turistične tokove, potem klečeplazimo in prosimo milosti. Tudi najvplivnejše Slovence zanima daleč predvsem in samo hrvaška obala, ki se je izkazala za najmočnejše zdravilo proti novemu koronavirusu. Mar kranjski Janez misli, da iz Trsta ne vidijo vseh teh »koronaargumentov«? A se je kak slovenski poglavar kaj potrudil in se človeško pogovoril z zahodnimi sosedi? Recimo ob zapiranju meja, ali takrat ko bi jim lahko ponudil pomoč (raje smo pomagali Kitajcem), ali pa zdaj, ko bo prej ali slej mejo treba na neki netviterski način odpreti, odpraviti vinjete na obalni cesti, končno zgraditi kakšno cesto v Istri ... Ali bo užaljena nevesta vse življenje čakala na kočijo z Dunaja?
Ko smo hoteli od ministra Vaskota izvedeti, do kod mu nosi kulturno obzorje, nismo dobili niti mačjega curka v odgovor. Niti v'uh me piš'. Iz istega razloga je ta bojda kulturna državica odpovedala financiranje Muzeja solinarstva na solinah. Hkrati smo dobili lekcijo ene od menda uglednih evropskih poslank, o tem, kaj je pravzaprav kultura. Če bi Modrijani lahko nastopili na solinah, bi morda še imele kakšno šanso. Do zdaj smo mislili, da so tak muzejski cukrček in prostor, ki ga ni mogoče zamenjati za denar, prostor, kakršnega bi bili še Hrvati in celo Italijani nadvse veseli, da so ga pomotoma prezrli. Zdaj vemo, da ima ta ista oblast poglobljene ideje o kulturi. Kultura in prosveta, to naša bo osveta (maščevanje).
