Kdaj staviti na novega konja?

Vsaka država mora voditi svojo znanstveno politiko in znanost ustrezno financirati. Tega se žal nekateri v Sloveniji ne zavedajo dovolj.
Fotografija: Kakšna mora biti pričakovana uspešnost nove verzije starega projekta v primerjavi z obetavnimi, novimi idejami, da ga je smiselno podaljšati na njihov račun? FOTO: Adam Fenster/Reuters
Odpri galerijo
Kakšna mora biti pričakovana uspešnost nove verzije starega projekta v primerjavi z obetavnimi, novimi idejami, da ga je smiselno podaljšati na njihov račun? FOTO: Adam Fenster/Reuters

Ob nedavnih lokalnih in pred tem državnih volitvah smo se volivci znašli pred vprašanjem, ali voliti kandidate in politične opcije, ki jih že poznamo, ali nove, ki obljubljajo spremembe. V osnovi je odločitev preprosta: kadar je večina volivcev zelo nezadovoljnih s starimi obrazi, dobijo novi priložnost, da primejo za krmilo in pokažejo, kaj znajo. Kadar pa je večina zadovoljna z obstoječim, izberejo preizkušene in jim zaupajo še en mandat. Pri tem se ponavadi ne sprašujejo, ali bi bil morda kateri od novih obrazov še boljši. Podobno se običajno obnašamo tudi na drugih področjih življenja, kjer stvari ne spreminjamo, če oziroma dokler delujejo.

Na podobno vprašanje sem naletela, ko sem pred kratkim pripravljala vmesno oceno uspešnosti projekta OPTICON. Gre za več deset milijonski evropski projekt, katerega glavna cilja sta razvoj vrhunske tehnologije za astronomske instrumente in tako imenovani "transnacionalni dostop" do srednje velikih teleskopov.

Pri teleskopih velja, da večji, kot je premer objektiva, več svetlobe zbere in nam s tem daje boljše opazovalne podatke. Z velikostjo pa strmo narašča cena. Zato so mnoge evropske države združile moči v organizaciji Evropski južni observatorij –​ ESO, ki razvija in gradi velike teleskope (od leta 2014 gradi v Čilu Ekstremno velik teleskop – ELT, ki bo s premerom zrcala 39 metrov največji optični teleskop). A ker njegove države članice (med katerimi ni Slovenije) v ESO plačujejo več milijonske, nekatere celo več deset milijonske letne članarine, so posledica na nacionalni ravni nižja sredstva namenjena za delovanje srednje velikih teleskopov. Ti lahko kljub manjšemu premeru objektiva (2 do 4 metre) še vedno prispevajo pomembna astronomska opazovanja in odkritja, saj jih je nekajkrat več kot velikih teleskopov. Zato bi bilo njihovo zaprtje za astronomijo velika škoda.

Eden osnovnih namenov projekta OPTICON je pomagati pri ohranitvi srednje velikih teleskopov. S pomočjo evropskih sredstev OPTICON zakupi opazovalni čas na njih in v okviru "transnacionalnega dostopa" omogoča astronomom iz različnih evropskih držav, da brezplačno opravljajo opazovanja in meritve s teleskopi drugih držav.

OPTICON je zelo uspešen projekt. Od začetka leta 1999 do danes je bil še štirikrat izbran na razpisih Okvirnih programov EU za raziskave in s tem podaljšan. Njegova sedanja različica bo trajala do konca 2020. In tu se pojavi vprašanje: Kaj pa po tem?
Je samoumevno pričakovati, da bo zaradi svoje uspešnosti ponovno izbran tudi na naslednjem razpisu? Po eni strani je uspešna zgodovina velika prednost, saj se zdi smiselno (in varno) podaljšati preizkušeno uspešen projekt. Po drugi strani pa se lahko pri ocenjevalcih na naslednjem razpisu pojavi mnenje, da je čas, da dobi priložnost kak nov, drugačen projekt, ki bo morda (na nek drug način) še uspešnejši. Ključno vprašanje pri tem je, kakšna mora biti pričakovana uspešnost nove verzije starega projekta v primerjavi z obetavnimi, novimi idejami, da ga je smiselno podaljšati na njihov račun? Enaka? Višja? Če slednje, koliko višja?

Drugo vprašanje, ki se poraja ob tem in podobnih evropskih projektih, je "potuha", ki jo daje evropsko financiranje nacionalnim raziskovalnim agencijam. Kakšna bo usoda evropskih srednje velikih teleskopov v primeru, da bi bilo oziroma ko bo nekoč konec projekta OPTICON? Bodo nacionalne raziskovalne agencije takrat povečale svoje prispevke ali pa bodo ti teleskopi obsojeni na nazadovanje, počasno propadanje in zapiranje?

Ob tem razmišljanju se mi ponujata dve paraleli v Sloveniji. Prva je nevarnost pretirane odvisnosti ali zanašanja na evropska sredstva. Vsaka država mora voditi svojo znanstveno politiko in znanost ustrezno financirati. Tega se žal nekateri v Sloveniji ne zavedajo dovolj in raziskovalce ob pritoževanju usmerjajo na evropske razpise, kjer da naj nadomestimo primanjkljaj sredstev doma. A evropska sredstva niso nadomestek osnovnega financiranja znanosti, pač pa le dodatek: štipendije sklada Marie Skłodowske-Curie, na primer, so za najbolj vrhunske raziskovalce, projekti Evropskega raziskovalnega sveta pa za drzne in prebojne ideje.

Druga paralela, ki se mi ponuja, je financiranje slovenskih raziskovalnih programov. Tudi večina teh, tako kot projekt OPTICON, s podaljšanji traja že 19 let. Nedvomna dobra stran njihove dolgoživosti je, da zagotavljajo stabilnost financiranja znanstvenih raziskav. A ob že nič kolikokrat omenjenem pomanjkanju javnih finančnih sredstev za znanost v Sloveniji to istočasno pomeni, da je na voljo zelo malo prostora za nove raziskovalne programe in s tem priložnosti za mlade, da ustvarijo svoje raziskovalne skupine, ter za razvijanje novih raziskovalnih področij.

Zdi se, da bi tako v znanosti kot na mnogih drugih področjih družbenega življenja bile tovrstne odločitve o "starih" in "novih" bistveno lažje, če bi lahko upoštevali osnovni nasvet o vlaganju na borzi: razpršite naložbe in investirajte v nekaj varnih in v nekaj tveganih. Princip razpršitve sredstev med dobre, že preizkušene raziskovalne skupine ter nove ljudi in tvegane ideje, dobro deluje tudi pri financiranju znanosti. A če je za njo na voljo premalo sredstev, te igre ne morete dobro igrati. Še manj jo lahko pri volitvah, kjer imate samo en volilni glas in ga lahko namenite samo enemu kandidatu.

***

Andreja Gomboc je doktorica fizike, profesorica astronomije na Univerzi v Novi Gorici in urednica Portala v vesolje.

Preberite še: