Kdo je protestant?

Vsako leto se ob prazniku reformacije že kdo spomni in potoži, kakšna škoda, da Slovenci nismo protestantje − ne toliko po veri kot po duhu, po umnem ravnanju. Tudi letos se je, in to kar slavnostni govornik na proslavi, čeprav med vrsticami.

Tej tožbi se ponavadi pridruži navajanje tiste uničujoče Cankarjeve sodbe o Slovencih (tudi letos smo jo slišali), v kateri hudi Vrhničan prek upornega učitelja Jermana v Hlapcih ugotavlja, da smo potomci tiste smrdljive drhali, ki je ostala po rekatolizaciji naše dežele.

Se pravi, kar je bilo na koncu 16. stoletja med Slovenci vrednega, pokončnega, značajnega, je bilo zatrto ali pregnano, kar je ostalo, je pobožnjakarsko katoliško slovenstvo. In mi smo sad tega klavrnega ostanka. Cankar nam je zapustil odličen material na nacionalni mazohizem.

Če pustimo ob strani versko-ideološko plat zadeve, bog z njo, ki je v preteklosti povzročila že dovolj sporov in se v stoletnem kulturnem boju izkazala kot odlično razdiralno sredstvo (zaradi nje je moral spomenik Trubarju na tedanje obrobje mesta, v Tivoli, kjer je še danes, zaradi nje še danes ne moremo poimenovati slovenske univerze po Trubarju, največjem Slovencu), ter se posvetimo samo duhovnemu izročilu evropskega protestantizma, se pravi njegovemu racionalnemu ekonomizmu in družbeni etiki, iz obojega se je razvil duh kapitalizma − nastane resno vprašanje, ali bi nam protestantska pamet res prihranila ekonomsko nesrečo z oblikami moralne sramote, v kateri smo se znašli.

O tem žal ni mogoče resno razpravljati, ker nimamo lastnih izkušenj s protestantsko mentaliteto, še manj s konkretno luteransko ali evangeličansko vero. Zgolj pet odstotkov slovenskega prebivalstva, toliko jih izreka pripadnost tej veri, ki za povrh živijo na prekmurskem robu narodnostnega ozemlja, je za takšno izkušnjo premalo, vsekakor pa si je težko predstavljati, da bi naši razvpiti tajkuni s svojim podpornim ozadjem vred zrasli v luteranskem okolju in s takšnimi vrednotami. Kar pa seveda ne pomeni, da so, po drugi strani, ti junaki zgled katoliške tradicije. Čeprav tudi ta tradicija, kar zadeva pohlep in kot vemo iz mariborskega primera, ni ravno cvetoči vrt najlepših zgledov.

Na tem mestu ne bomo umovali o rojstvu duha kapitalizma iz duha protestantizma, čeprav je to nedvomno velika evropska tema (že pred sto leti jo je načel Max Weber), zadovoljili se bomo s splošno znanim dejstvom, da so protestantske dežele, torej evropski sever, gospodarsko uspešnejše od katoliških in tudi, kakor se je izkazalo, bolj odporne na ekonomsko krizo. Podatek, da je Angela Merkel kot najbolj reprezentativna predstavnica tega gospodarskega in na njem temelječega političnega pogona hči evangeličanskega pastorja, ki ji je privzgojil občutek, da je zadolževanje greh, je samo primerno pisana mašna na tem težkem paketu aktualne evropske stvarnosti.

Slovenci smo pred štiristo leti z uničenjem reformacijskega gibanja za naslednjih dvesto let izgubili ne le svoje kulturno napredovanje, ampak, in to za tristo let, tudi svoje gospodarske temelje, vezane na meščanstvo. Lep dokaz, kako perspektivna so bila s protestantizmom »okužena« mesta, so (kalvinistični) Švicarji, ki so bolj zgrda kot zlepa v svoj prav prepričali katoličane po goratih kantonih in s tem pač izsilili položaj, ki ga ima danes Švica.

A zdaj je, kar je, tistih približno 25.000 povsem miroljubnih slovenskih protestantov je premalo za mentalno spremembo slovenske družbe. Poleg tega je pri nas občasno navdušenje nad protestanti predvsem izraz zanikanja katolištva, prav pride, kadar je treba poudariti, kakšen križ je s »papisti«, nikakor pa ne gre za afirmacijo luteranskega pogleda na ekonomsko življenje in družbeno moralo. Če so zanju značilni skromnost, celo askeza, odgovornost, dolžnost, pridnost, religioznost, a ne dogmatična bogaboječnost − tedaj so danes slovenski »protestanti« tisti, ki so revni, potrpežljivi in brez družbene moči. Tisti, ki jih je dosegel davni Trubarjev nasvet: »Pelajte en pošten leben!«