Kdo je tu prostitutek?
Če sodišče ne prepozna očitnih grobih žalitev, sodniki s takimi odločitvami pišejo sodbo sami sebi.
Odpri galerijo
Janez Janša in odvetnik Franci Matoz prihajata na sojenje v kazenski zadevi zaradi razžalitve novinark Eugenije Carl in Mojce - Pašek - Šetinc. Foto Brane Piano
V koprskem trgovskem centru me je srečal odvetnik Franci Matoz, ki ni zamudil piarovske priložnosti in se je pohvalil, kako je dobil tožbo na vrhovnem sodišču proti eni novinarki. »Hja,« sem vrnil žogico, »ampak proti drugi boš pa odfrlel ...« Nikakor, mi je ugovarjal jezični dohtar, vrhovno sodišče ne more odločiti drugače, kot je že v prvem primeru.
»No, se bosta pa potem obe zmerjani gospe pritožili na ustavno sodišče.« Naj se pritožita, ustavno ne bo našlo napake pri odločanju, je vnaprej poznal ustavno razpoloženje naš mojster Franci.
»Bosta šli pa na evropsko sodišče za človekove pravice ali kam drugam ...« nisem popustil.
Nič ne bo, ker je njun odvetnik naredil napako pri vložitvi tožbe. Napisal jo je tako, da ni predstavil prave vsebine. Vrhovno sodišče je odločilo na podlagi pomanjkljivosti v tožbenem zahtevku, je trdil Matoz.
No, potem je imel g. Anže prav, sem mu odgovoril. Če morajo sodišča o grobih etičnih kršitvah odločati na podlagi formalnosti in postopkovnih interpretacij (ne na podlagi vsebine), je dovolj žalostno za sodišče, ne za odvetnika, ki pač dela po naročilu in za denar obrača resnico. Če sodišče v besedah prostitutka za poklic, ki zahteva kar najvišjo stopnjo neoporečnosti, ne prepozna žalitve z najočitnejšo namero uničevanja prizadetih, če se mora sklicevati na neživljenjske paragrafe in iz petnih žil vleče izgovore za svojo nepravično odločitev, sodniki, ki to počnejo, pišejo sodbo sami sebi. Sodbe morajo biti logične in jasne, mar ne!
Franci Matoz niti poskušal ni prepričevati, da po kakšnem naključju ni šlo za grobo žalitev, bolj je bil vesel, da je našel vejico in piko, na katerih se vsaka beseda spremeni v kar koli in lahko škodi vsakomur od nas, začenši s tistim, ki jo je izrekel, in tistim, ki jo je na sodišču s kleščami povlekel na plan. In čeprav je še Janez Ivan sam v TV-intervjuju (po ovinkih in z muko, sicer) priznal, da obžaluje neprimerne besede, ki da jih je izrekel po tem, ko je doživljal zanj mučne napade in pritiske.
Okoljski minister Andrej Vizjak je hotel pokazati, kako učinkovit je, in Istranom najprej obljubil vodo »že« čez sedem let (ko seveda ne bo več minister). A vse kaže, da se je dobri volji navkljub uštel, ker se zgodovina v teh prostorih tako zelo rada ponavlja. Na zadnjem sestanku županov s Krasa in iz Istre so bili glede vode vsi nadvse vljudni, ne glede na velikost fig v žepu. Vsi nasprotniki se seveda strogo sklicujejo na naravo. Kot da je prav njim in samo njim podpisala pooblastilo, da se lahko sklicujejo nanjo. V imenu očeta in sina in svete narave, amen. Seveda narava z njihovega dvorišča. Če morajo Istrani posušiti Rižano, da v njej ni kaplje vode niti za žabe ali ribe ne za namakanje polj, kaj šele da bi si drznili omenjati, kako osušitev Rižane vpliva na mikroklimo Rižanske doline ali na morski biotop, to ni več stvar naravovarstvenikov! Naravovarstvo se ustavi na njihovem dvorišču, morje in Istra z njim pa sta narava samo tedaj, ko jim prideta prav.
Dokler se župan Bržan s sateliti ne bo postavil trdo kot prvi na vasi, bo pač ta prostor »varoval« in izkoriščal vsak, ki bo imel pet minut časa. Tako je že 70 let. Ne samo pri vodi. V Kopru se na primer čudijo Goričanom, ki ne dajo miru Ljubljani, ker so zaradi odvisnosti od Italije s korono utrpeli več škode kot drugi. Tudi avtocesto so pred 20 leti prej zgradili iz Ljubljane do Trsta kot do Kopra. Da železnice in vsega odpeljanega gospodarstva niti ne omenjamo. Samo v Istri to lahko pije vodo.
V Kopru še zmeraj ne morejo verjeti, da je italijanski državni organ za preprečevanje korupcije dosegel umik Zena D' Agostina z vrha pristaniškega sistema v Trstu. Če bo odločitev dokončna (pristaniški delavci so v soboto v Trstu protestirali, saj vedo, kako je D'Agostino uspešno prehiteval upočasnjene sosede), potem doživlja Trst podobno usodo kot Koper. Pravilno, saj sta oba enako nevarna Hamburgu in drugim na severu. Z umikom D'Agostina bi lahko razveljavili tudi stare pogodbe tržaškega pristanišča. Tudi tisto o vlaganjih kitajske CCCC v logistiko. Ker bodo Kitajce zelo verjetno postavili pred vrata tudi pri slovenskem drugem tiru, lahko govorimo o naključni nenamerni usklajenosti italijanske in slovenske logistične dinamike. Kako se bodo Kitajci znašli pri Hrvatih, Srbih in Madžarih, je Koprčanom figo mar. Ta hip so veseli, da Koper ni več sam v svoji počasni logistični usodi in da mu v Trstu z nesebično pomočjo države solidarno sledijo.
»No, se bosta pa potem obe zmerjani gospe pritožili na ustavno sodišče.« Naj se pritožita, ustavno ne bo našlo napake pri odločanju, je vnaprej poznal ustavno razpoloženje naš mojster Franci.
»Bosta šli pa na evropsko sodišče za človekove pravice ali kam drugam ...« nisem popustil.
Nič ne bo, ker je njun odvetnik naredil napako pri vložitvi tožbe. Napisal jo je tako, da ni predstavil prave vsebine. Vrhovno sodišče je odločilo na podlagi pomanjkljivosti v tožbenem zahtevku, je trdil Matoz.
No, potem je imel g. Anže prav, sem mu odgovoril. Če morajo sodišča o grobih etičnih kršitvah odločati na podlagi formalnosti in postopkovnih interpretacij (ne na podlagi vsebine), je dovolj žalostno za sodišče, ne za odvetnika, ki pač dela po naročilu in za denar obrača resnico. Če sodišče v besedah prostitutka za poklic, ki zahteva kar najvišjo stopnjo neoporečnosti, ne prepozna žalitve z najočitnejšo namero uničevanja prizadetih, če se mora sklicevati na neživljenjske paragrafe in iz petnih žil vleče izgovore za svojo nepravično odločitev, sodniki, ki to počnejo, pišejo sodbo sami sebi. Sodbe morajo biti logične in jasne, mar ne!
Franci Matoz niti poskušal ni prepričevati, da po kakšnem naključju ni šlo za grobo žalitev, bolj je bil vesel, da je našel vejico in piko, na katerih se vsaka beseda spremeni v kar koli in lahko škodi vsakomur od nas, začenši s tistim, ki jo je izrekel, in tistim, ki jo je na sodišču s kleščami povlekel na plan. In čeprav je še Janez Ivan sam v TV-intervjuju (po ovinkih in z muko, sicer) priznal, da obžaluje neprimerne besede, ki da jih je izrekel po tem, ko je doživljal zanj mučne napade in pritiske.
Okoljski minister Andrej Vizjak je hotel pokazati, kako učinkovit je, in Istranom najprej obljubil vodo »že« čez sedem let (ko seveda ne bo več minister). A vse kaže, da se je dobri volji navkljub uštel, ker se zgodovina v teh prostorih tako zelo rada ponavlja. Na zadnjem sestanku županov s Krasa in iz Istre so bili glede vode vsi nadvse vljudni, ne glede na velikost fig v žepu. Vsi nasprotniki se seveda strogo sklicujejo na naravo. Kot da je prav njim in samo njim podpisala pooblastilo, da se lahko sklicujejo nanjo. V imenu očeta in sina in svete narave, amen. Seveda narava z njihovega dvorišča. Če morajo Istrani posušiti Rižano, da v njej ni kaplje vode niti za žabe ali ribe ne za namakanje polj, kaj šele da bi si drznili omenjati, kako osušitev Rižane vpliva na mikroklimo Rižanske doline ali na morski biotop, to ni več stvar naravovarstvenikov! Naravovarstvo se ustavi na njihovem dvorišču, morje in Istra z njim pa sta narava samo tedaj, ko jim prideta prav.
Dokler se župan Bržan s sateliti ne bo postavil trdo kot prvi na vasi, bo pač ta prostor »varoval« in izkoriščal vsak, ki bo imel pet minut časa. Tako je že 70 let. Ne samo pri vodi. V Kopru se na primer čudijo Goričanom, ki ne dajo miru Ljubljani, ker so zaradi odvisnosti od Italije s korono utrpeli več škode kot drugi. Tudi avtocesto so pred 20 leti prej zgradili iz Ljubljane do Trsta kot do Kopra. Da železnice in vsega odpeljanega gospodarstva niti ne omenjamo. Samo v Istri to lahko pije vodo.
V Kopru še zmeraj ne morejo verjeti, da je italijanski državni organ za preprečevanje korupcije dosegel umik Zena D' Agostina z vrha pristaniškega sistema v Trstu. Če bo odločitev dokončna (pristaniški delavci so v soboto v Trstu protestirali, saj vedo, kako je D'Agostino uspešno prehiteval upočasnjene sosede), potem doživlja Trst podobno usodo kot Koper. Pravilno, saj sta oba enako nevarna Hamburgu in drugim na severu. Z umikom D'Agostina bi lahko razveljavili tudi stare pogodbe tržaškega pristanišča. Tudi tisto o vlaganjih kitajske CCCC v logistiko. Ker bodo Kitajce zelo verjetno postavili pred vrata tudi pri slovenskem drugem tiru, lahko govorimo o naključni nenamerni usklajenosti italijanske in slovenske logistične dinamike. Kako se bodo Kitajci znašli pri Hrvatih, Srbih in Madžarih, je Koprčanom figo mar. Ta hip so veseli, da Koper ni več sam v svoji počasni logistični usodi in da mu v Trstu z nesebično pomočjo države solidarno sledijo.
