Kitajska kuhinja
Medtem ko se je število vegetarijancev in veganov v razvitih državah v zadnjih štirih letih početverilo, so se zaradi požrešnosti na robu izumrtja znašle živali, ki si jih večina sploh ne predstavlja na krožniku.
Odpri galerijo
Pangolin velja na Kitajskem za delikateso, posamezne dele njegovega telesa pa uporabljajo tudi v tradicionalni kitajski medicini.Foto Reuters
Ne gre zgolj za eksotične živali, ki jih ponekod pripravljajo kot specialiteto, tudi ptice pevke, gredo marsikomu slast. V Franciji jih kljub zakonski prepovedi lova še vedno na leto skuhajo, spečejo ali ocvrejo okoli trideset tisoč.
Najbolj ogrožene so vrste, za katere velja stvarno, v večini primerov pa samo namišljeno prepričanje o njihovih magičnih učinkih oziroma veljajo kot čudežno zdravilo ali afrodiziak. Kar se tega tiče, so daleč na prvem mestu Azijci oziroma Kitajci. Tem je uspelo pojesti že večino primerkov posebne vrste želv iz reke Jangcekjang, v naravi menda živijo le še štiri. Nič manj jim ne teknejo pangolini, nenavadni luskasti kuščarji, katerih posamezne dele uporabljajo tudi v tradicionalni kitajskih medicini. Pojedli so tudi kar devetdeset odstotkov populacije rumenih strnadov in osemdeset odstotkov primerkov velikega kitajskega salamandra, ker vsako leto zmažejo tudi sto ton kaviarja, je resno ogrožen jeseter vrste beluga. Pri tem po naročilu kitajskih podjetij krivolovci v Afriki in Aziji zaradi oklov ustrelijo več tisoč slonov na leto, pred kratkim pa so domiselni kitajski farmacevti »ugotovili«, da je menda zelo učinkovito mazilo iz slonove kože, kar pomeni še dodaten pokol teh živali.
Prodor Kitajcev na druge celine je zdaj v polnem teku, tudi kitajska kuhinja je zelo popularna, upati je, da bodo njihovi jedilniki vsaj drugod po svetu ostali omejeni. Večina – Francozi so očitno izjema – nas še vedno raje gleda ptice v gozdu, na travniku in predvsem na domačem vrtu kot na krožniku. Pri zdravilih pa se bomo držali kar aspirina in kamilice.
Najbolj ogrožene so vrste, za katere velja stvarno, v večini primerov pa samo namišljeno prepričanje o njihovih magičnih učinkih oziroma veljajo kot čudežno zdravilo ali afrodiziak. Kar se tega tiče, so daleč na prvem mestu Azijci oziroma Kitajci. Tem je uspelo pojesti že večino primerkov posebne vrste želv iz reke Jangcekjang, v naravi menda živijo le še štiri. Nič manj jim ne teknejo pangolini, nenavadni luskasti kuščarji, katerih posamezne dele uporabljajo tudi v tradicionalni kitajskih medicini. Pojedli so tudi kar devetdeset odstotkov populacije rumenih strnadov in osemdeset odstotkov primerkov velikega kitajskega salamandra, ker vsako leto zmažejo tudi sto ton kaviarja, je resno ogrožen jeseter vrste beluga. Pri tem po naročilu kitajskih podjetij krivolovci v Afriki in Aziji zaradi oklov ustrelijo več tisoč slonov na leto, pred kratkim pa so domiselni kitajski farmacevti »ugotovili«, da je menda zelo učinkovito mazilo iz slonove kože, kar pomeni še dodaten pokol teh živali.
Prodor Kitajcev na druge celine je zdaj v polnem teku, tudi kitajska kuhinja je zelo popularna, upati je, da bodo njihovi jedilniki vsaj drugod po svetu ostali omejeni. Večina – Francozi so očitno izjema – nas še vedno raje gleda ptice v gozdu, na travniku in predvsem na domačem vrtu kot na krožniku. Pri zdravilih pa se bomo držali kar aspirina in kamilice.
