Inventura ob koncu sezone kaže, da je nekaterim turistični posel tudi v tako norem turističnem letu cvetel, drugim je padel pod ničlo. A če bi kdo aprila napovedal, da bo prisopihal tak turistični vlak, kakršen je, bi ga pričakali z odprtimi rokami, z vsemi cvetkami in trni vred. Lahko bi bilo veliko, veliko slabše. Nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še veliko slabše.
Kongresnih gostov, na primer, ni od nikoder. Tudi zato, ker ni (dovolj) letalskih linij za Ljubljano. Leto dni po stečaju letalskega prevoznika se nekateri prepričujejo, kako lepo bi bilo, če bi imela država vsaj eno Adrio. Tisti, ki bi mu moralo biti najbolj jasno v tej državi, zakaj ni mogoče govoriti o turistični državi, če nima letalskega prevoznika, nam še naprej prodaja bone. Nekatere stvari pač ne prinašajo dobička same po sebi in ne na prvo žogo, ampak šele v sistemu, na drugo, tretjo in celo četrto žogo. Z letalskimi prevozi je približno tako kot pri pomorskih prevozih, ribičih in pristaniščih. Tudi prevoze po morju smo že imeli, a so jih potopili. Vprašajte pomorščake, ali imamo lahko morje brez ladij, ribičev in železnice.
Stvari so preproste kot fižol. Če jih hočeš imeti, moraš zanje nekaj dati. Še za fižol je treba nekaj žrtvovati.
Graditelji boljše države so sami poskrbeli za povsem neprijetne ponovne razprave o liku, vrednotah in zaslugah nekaterih naših nadpartizanov in ribičev (če smo imeli od leta 1941 do 1945 partizane, smo leta 1991 dobili nadpartizane). Igor je bil jasen: Z Janšo sva delala ključne korake za Slovenijo. Ampak Bavčar ni tam, kjer je, zaradi osamosvojitve in romantičnih let demokracije. Po vseh letih zaslug in ključnega korakanja za Slovenijo smo našli najmanj en primer, ki nazorno potrjuje zelo ključen ribiški korak s 7,3-odstotnim paketom delnic tedaj morda še dragocenega Istrabenza. Ti ključni koraki se niso dogajali v komunajzarskih Titovih časih, ampak v času prve Janševe vlade demokratičnega leta 2007.
Najprej (datumi niso natančni, ker sklenitve pogodb ne ustrezajo zapisanim datumom na pogodbah) je naš Igor sklenil tako imenovano opcijsko pogodbo z Nastjo Sušinskim iz Microtrusta. Ta je predvidevala, da bo Igor (s kreditom, ki mu ga bodo posodile radodarne banke) kupil 7,3-odstotni paket delnic Istrabenza za približno 24 milijončkov. Če pa mu jih Nastja ne bo hotel prodati, mu pripada primerno mastna odškodnina. Potem se je povsem »naključen« ples preprodaj paketka delnic lahko začel. Pivovarna Laško ga je za 23 milijončkov prodala Plinfinu, ta Sportini, Sportina 1. oktobra 2007 Microtrustu za 24,9 milijona. Nastja se je odločil, da paketa kljub opcijski pogodbi ne proda Igorju, ampak ga je še v istem dnevu (hitro je našel kupca, in to kakšnega!) za dvojno ceno (za 49,2 milijona evrov) Pom Investu oziroma Potezi Naložbe, ta pa Valantovemu NFD Holdingu.
Tukaj je nekdo nekaj zamočil: ali je Stane Valant dvakrat preplačal Istrabenzov paket megle ali pa ga je Boško Šrot že na začetku prodal po polovični ceni. Ampak razlika, ki je nastala na moj rojstni dan pred 13 leti, je Bavčarju na koncu navrgla 21,68 milijona evrov. Še zdaj ne vemo, ali je bil Igor zelo žalosten, ker ni mogel kupiti omenjenega deleža Istrabenzovih papirjev, ali pa mu je s prejetim kešem tako povsem nehote in naključno sekira padla v naravno točen, a lepljiv slovenski gozdni med.
Je bil Igor žalosten ali pa mu je sekira padla v naravno točen, a lepljiv slovenski gozdni med?
Zgodbo smo pripeljali tudi do Luke, ki pa je neizmerno bolj žilavo podjetje od obubožanega Istrabenza. Samo za eno neuspešno pravdanje proti nadzornikom iz časov uprave Roberta Časarja so doslej zapravili dva milijončka evrov, z zelo jasnim zavedanjem, da kljub kakršni koli sodni odločitvi Luka ne bo nikoli dobila vtoževanih 19 milijonov evrov. Toda milijoni pri Luki niso pomembni, ker gre za podjetje, iz katerega lahko cuzamo do nezavesti. To posredno sporoča tudi država. Pri Intereuropi so (državni) lastniki družbe sklenili, da letos dividend ne bodo delili, ker je covid znižal prihodke in dobiček. Pri Luki Koper so covid in druge okoliščine še bolj znižali prihodke in tudi dobiček, toda ista državna lastnica je odločila, da ne bodo razdelili samo za predlaganih 12 milijonov dividend, ampak raje 15 milijončkov. Zakaj pri Intereuropi nič, pri Luki pa še višje od predlaganih? Zato, ker je žilava in je takšni pravdni milijončki ne vržejo iz tira. Če je 15-letno zavlačevanje z gradnjo tira ne vrže iz tira, potem pa res ne vemo, zakaj bi se pogovarjali o drobižu. Naj živi cuzanje!
