Ko je dovoljeno vse

V boju za manjkajoči proračunski denar ljubljanski oblasti ni sveto skoraj nič več. S podporo zavoda za varstvo kulturne dediščine namreč dovoljuje postavljati reklamne panoje, izveske in napise celo na spomeniško zaščitenih objektih. Najnovejši primer je »rekonstrukcija« obeliska na Gospodarskem razstavišču s postavitvijo dodatnega svetlobnega reklamnega zaslona. Čeprav je obelisk spomenik, zaščiten od leta 1990, je pod krinko »sanacije« dobil še sporni arhitekturni dodatek v obliki svetlobne reklame. S to nadgradnjo, ki se bo skozi oglaševanje povrnila v šestih letih, nakar bo prinašala le dobiček, pa niso kršili samo arhitektovih pravic. Prav tako so na MOL zavestno pozabili, da podrobni prostorski izvedbeni pogoji za postavitev objektov za oglaševanje, ki so sestavni del OPN in naj bi veljali za celotno Ljubljano, določajo, da svetlobni prikazovalniki ne smejo biti večji od 20 kvadratnih metrov. Površina teh na GR je trikrat večja. Kako so to lahko »spregledali« na upravni enoti, ko so izdajali gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo obeliska, pa sploh ni razumljivo.

Če nekako razumemo, da ima MOL dvojna merila, ko gre za podjetja v njeni popolni ali delni lasti (GR to je), pa ne najdemo opravičila za zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine. Obeliskov v Ljubljani ni prav veliko, zato bi pričakovali, da bodo pri njih še posebej občutljivi in da bodo zmogli preseči svoje siceršnje slabo ščitenje ljubljanske kulturne dediščine. Ob njihovi mlačnosti pa ni izključeno, da bi bili pripravljeni izdati soglasje za reklamno nadgradnjo še kakšnega obeliska. Si lahko zamislite, da bi tak svetlobni zaslon »krasil« Plečnikov obelisk na Trgu francoske revolucije, ki je posvečen Ilirskim provincam, ali pa obelisk Robbovega vodnjaka pred Magistratom? Najbrž težko, vendar ob takih varuhih kulturne dediščine, kakršne imamo zdaj, kaj takega ni nemogoče. Pod krinko načrtovane prenove Plečnikovega stadiona namreč že imamo gradbiščno ograjo, ki je ponekod polna reklamnih panojev. Prav tako se nenavadno veliki reklamni panoji pojavljajo na slepih fasadah tako novih kot starih arhitekturno pomembnih stavb.

Če so varuhi kulturne dediščine s Kozolca uspešno pregnali oglaševalce in dosegli odstranitev njihovih reklam na severni strani zasebnega objekta, skoraj vedno popustijo, ko gre za reklamni interes MOL. V primeru GR so si roke umili z dejstvom, da se je obelisk v preteklosti že uporabljal za reklamiranje. Žal so spregledali članek izpred desetletij, ko je njegov avtor C. Z. kritiziral tako obliko reklamiranja. Če ga parafraziramo, se tudi mi sprašujemo, kako bi se odzvali v Rimu ali Parizu, če bi se na njihovih obeliskih pojavila reklama za čevapčiče ali kranjsko klobaso. Tam najbrž nikomur niti na misel ne pride, da bi kaj takega sploh predlagal, saj bi bil deležen posmeha in zgražanja. Pri nas pa je vse dovoljeno, saj ne poznamo meja dobrega okusa, niti ne spoštujemo lastnih predpisov. Donosni posel je namreč bolj zaščiten kot naša dediščina.