Ko je na kocki zaupanje

Naključje je naneslo, da je nova slovenska bančna saga, z izpostavljeno vlogo Banke Slovenije, izbruhnila prav v dneh, ko se službeno mudim na oni strani Atlantika. Če na stvari pogledam s temu primerne distance, me tak razvoj dogodkov niti ne preseneča. Že nekaj mesecev je jasno, da je razlastitev lastnikov podrejenih obveznic v podržavljenih bankah visokooktanska tema, kjer lahko prej ko slej pride do eksplozivnega preobrata. In pričakovati je bilo, da bo na udaru predvsem guverner Boštjan Jazbec, ki je trn v peti nekaterim vplivnim lobijem v državi tudi zaradi bolj liberalnih stališč do privatizacije bank in upravljanja državnega premoženja.

Seveda sploh ni naključje, da obtožbe in razkritja o domnevno spornem ravnanju slovenske centralne banke in guvernerja prihajajo na dan prav v času, ko bo o tej temi odločalo ustavno sodišče. Vložki so veliki, več stomilijonski v evrih – ključno vprašanje pa je, ali bodo potegnili kratko lastniki obveznic ali pa davkoplačevalci. Jasno je, da so prvi veliko bolj motivirani in organizirani od drugih, kar je povsem legitimno in razumljivo. V nasprotju z nekaterimi drugimi komentatorji sam nisem med razlaščenci, zato lahko o tej vroči zadevi razmišljam bolj neobremenjeno – in kot kaže, čaka Jazbeca še precej dela pri obrambi guvernerskega fotelja in pojasnjevanju vprašanj s strani finančne in politične javnosti. Zaupanje vanj in Banko Slovenije je zdaj na kocki – in javnost in trdnost argumentov in dokumentov sta tu ključnega pomena.

Sam sem se zadnja dva tedna s skupino kolegov iz več držav ukvarjal s temo, ki je v očeh dela evropske javnosti prav tako zanimiva in kontroverzna – in podvržena kritikam na račun premajhne preglednosti in javnosti. Gre za TTIP, čezatlantski partnerski sporazum o trgovini in naložbah med za zdaj še dvema največjima gospodarskima blokoma na svetu, Evropsko unijo in ZDA. Res je, Evropa in ZDA imata precej skupnih točk, a TTIP je tema, ki jo širša ameriška javnost pozna predvsem v uradih Washingtonu, medtem ko je na evropski strani, še posebej v državah, kot sta denimo Nemčija in Avstrija, vse bolj pa tudi pri nas, v samem ospredju zanimanja politike in civilne družbe. Kar je do nekje razumljivo: v razmerah, ko so pogajanja bolj ali manj tajna in še nedokončana, na drugi strani pa je tako mogočen partner, kot so ZDA, je veliko manevrskega prostora za zgodbe o TTIP kot orodju za prevlado multinacionalk, o kloniranih piščancih, odpravi sindikalnih pravic in vsiljeni privatizaciji javnih storitev v Evropi.

Na obeh straneh Atlantika zdaj obstaja trdna politična volja za nadaljevanje pogajanj, sta ta teden v Washingtonu ugotavljala predsednik Obama in nemška kanclerka Angela Merkel, a to očitno ne bo dovolj. Vsaj na evropski strani bo ključno, da bo tudi zainteresirana javnost bolj vključena v nastajanje dokumenta, ki naj bi zakoličil strateško partnerstvo na obeh straneh Atlantika.

Poleg TTIP zdaj nastajajo še drugi trgovinski sporazumi, v pol leta bodo verjetno končana pogajanja o Transpacifiškem partnerstvu (TPP), ki bo liberaliziralo trgovino in naložbe med ZDA, Kanado, Japonsko, Mehiko in še osmimi državami na obeh straneh Pacifika. V globalnem svetu je trgovina kot vezna posoda – in omenjeno partnerstvo, ki bo pospešilo trgovino preko Tihega Oceana, bo na drugi strani Evropi odneslo 0,5 odstotka BDP, približno toliko, kot bi naj pridobila s sklenitvijo partnerstva z ZDA, nam je te dni razložil Hosuk Lee Makiyama, direktor evropskega centra za mednarodno politično ekonomijo, sicer človek, ki ga je Guardian uvrstil med 20 najbolj vplivnih ljudi v zgodovini odprtega interneta. Za energetsko siromašno Evropo bo zelo pomembno, da bi imela dostop do energije preko Atlantika, kar bi seveda precej oslabilo položaj Rusije, odtod tudi obtožbe, da slednja investira v propagando proti TTIP. Kako občutljiva tema je energija za Unijo in ZDA, kaže tudi podatek, da pride v pogajanjih na vrsto zadnja, ko bodo dogovorjene manj pomembne zadeve.

Kar nekaj je razlogov za sklenitev in enakopravnega dogovora EU-ZDA, ki bi olajšal trgovanje, sklestil birokratske ovire in – kar je za nas ključno – ohranil visoko evropsko raven javnih storitev in zaščito delavcev, potrošnikov in okolja. Slednja zagotovila sem v zadnjem tednu slišal tudi iz ust visokih ameriških predstavnikov. A da bodo tekst dogovora na koncu lahko potrdili v evropskem parlamentu in nacionalnih parlamentih 28 držav članic, bo potrebnega še zelo veliko potrpežljivega pogajalskega dela, besedilo, o katerem se bodo izpogajali pogajalci obeh strani, pa bo moralo biti povsem javno, z odgovori na vsa kočljiva vprašanja. Na koncu gre, še posebej pri tako občutljivi zadevi, kot so čezatlantska pogajanja – tako kot pri Banki Slovenije – predvsem za vprašanje zaupanja, preglednosti in odgovornosti.