Ko poštar ne zvoni niti enkrat
Poštarji stavkajo, ker nočejo več biti poštarji. Država noče imeti pošte, ampak hoče trgovsko podjetje, pri katerem lahko kupite turistično potovanje ali motorno žago.
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen/Delo
Problem, ki predstavlja tiho, a zelo jasno erozijo javne storitve in eno od temeljnih nalog države, se glasi: državno trgovsko podjetje, ki nosi ime Pošta Slovenije, izplačuje milijonske dobičke v državno blagajno, noče pa več opravljati osnovne poštne storitve, ker ji ta ne prinaša dobička. Podjetje, ki se je nekoč celo hvalilo z geslom, da hitrosti dajejo ime, je v zadnjih sedmih letih zaprlo kar 41 poslovalnic v manjših krajih, a pravi val zapiranja šele prihaja. Njegovi zaposleni za ta mesec napovedujejo stavko, ker nočejo več opravljati manj donosnih storitev.
Bodimo zelo jasni. Poštne storitve potrebujemo predvsem zaradi države. Pošta namreč opravlja storitve, ki so za državljane v komunikaciji z državo ta trenutek še neizogibno potrebne: davčne napovedi, vabila na volitve, položnice, vabila na sodišča, pri prijavah na razpise in natečaje velja datum poštne pošiljke, zdravstvene izvide vam zdravnik specialist pošlje po pošti … Zato je nesprejemljivo, da državna pošta ne opravlja več učinkovito javnih storitev, ki jih državljani potrebujemo prav zaradi države oziroma zahtev njenih organov. Dokler bo birokracija v Sloveniji temeljila na papirju, bomo pač potrebovali pošto.
Najprej dejstva o Pošti Slovenije: od julija 2002 deluje kot gospodarska družba v stoodstotni lasti Republike Slovenije. To pomeni, da ni javna gospodarska služba, temveč klasična družba z omejeno odgovornostjo. Povedano enostavneje: Pošta Slovenije je kljub svojemu imenu predvsem trgovec v lasti države, pri katerem lahko kupite pralni ali sušilni stroj, motorne žage, vrtalnike, brusilnike, vinjeto, sveče za na grob ali pa potovanje na Hvar, Rab ali Krk, pa tudi ponev s stekleno pokrovko. Za en cent manj kot 1200 evrov lahko kupite celo tekalno stezo za domači fitnes.
Ker ji osnovna dejavnost, katere ime še vedno nosi, ne prinaša dobička oziroma po njenih trditvah ob zdajšnji organizaciji celo izgubo, se je pred nekaj manj kot desetletjem preusmerila v prodajo trgovskega blaga. Podobno kot na primer Petrol in podobno kot mnoge druge evropske pošte. Takrat so namreč opazili, kako spletna trgovina uničuje klasične trgovce, in so svojo priložnost zaznali v paketni dostavi.
Pošta Slovenije ima zaposlenih 6300 ljudi, lani je skupina ustvarila okoli enajst milijonov evrov dobička, koliko milijonov se bo prelilo v državno blagajno, lastnik še ni povedal. Predlani ga je ustvarila devet milijonov, od tega je štiri milijone izplačala svoji lastnici, Republiki Sloveniji. Čeprav je družba lani plače povišala za skupno 6,8 milijona evrov, dva milijona evrov pa namenila za božičnico zaposlenim, ta mesec poštarji vseeno napovedujejo stavko.
Vlada Republike Slovenije prek upravljavca državnega premoženja SDH od Pošte zahteva dobiček, za opravljanje osnovnih poštnih storitev pa podjetje od države ne prejema nobene subvencije. Za opravljanje svojih storitev državno pomoč dobivajo na primer Slovenske železnice in RTV Slovenija.
Od časov, ko so Čudežna polja prepevala Poštar zvoni samo dvakrat, do danes se je Pošta v določenem delu močno posodobila. Storitev, kot je raznos pokojnin, je izginila. Obiskovalec težko loči pošto od supermarketa, saj sta pri vsakem okencu na voljo čips in čokolada, tri četrt okenc je praviloma zaprtih in težko je najti kaj, kar je pristno »poštno«. V določenem delu pa je Pošta Slovenija vendarle povsem enaka, kot je bila v času cesarja Franca Jožefa. V mislih imam namreč birokratsko prijaznost in najbolj togo ustrežljivost poštnih uslužbenk, kadar od njih potrebujete pomoč, pojasnilo ali razlago.
Sam delam v panogi, ki jo je odločitev Pošte, da predvsem ob sobotah ne bo več opravljala raznosa časopisov, ker se ji to ne splača, močno prizadela. Seveda je očitek, zakaj se pa založniki ne organiziramo in ne opravljamo raznosa sami, če se nam to splača, povsem legitimen. Za odgovor je spet treba pogledati v preteklost, in sicer v Avstro-Ogrsko, kjer je imela pošta monopol nad distribucijo časopisov. Kolportaža je bila prepovedana, založniki pa se niso smeli povezati med sabo, da bi imeli skupen raznos časopisov. Tako je v Avstro-Ogrski potekal nadzor, saj je oblast prek pošte vedela, kdo je naročnik katerega časopisa. Avstro-ogrska pošta je bila zelo učinkovita, poštarji so javno storitev opravljali dvakrat na dan. Ravno ta avstro-ogrska dediščina je znatno pripomogla, da so se slovenski založniki tradicionalno zanašali na zanesljivost pošte pri distribuciji časopisov.
Kako problem izginjanja pisemskega prometa rešujejo drugje? Lani je francoska pošta prejela 900 milijonov evrov pomoči v obliki davčnih olajšav za obdobje štirih let. Namen: za ohranjanje poštnega servisa na podeželju. Belgija je svoji Bpost za obdobje od leta 2016 do 2020 namenila 1,3 milijarde evrov, in sicer zato, da bo opravljala svojo storitev na območju celotne države, tudi distribucijo časopisov. Hrvaška država pokriva strošek opravljanja univerzalne poštne storitve.
Pri nas se še nikoli nismo vprašali, kaj država od Pošte potrebuje in kakšno storitev potrebujemo državljani. O Pošti se pogovarjamo predvsem kot o instituciji, ne pa o kakovosti njenih storitev. Poznavalci državnih podjetij bi to razložili s fevdom, ki omogoča službe političnim kadrom in rekrutiranje kandidatov. Ne bodite namreč presenečeni ob podatku, da je vodja poštne enote v prestolnici svakinja prejšnjega generalnega direktorja, medtem ko je poštar, ki je opozarjal na nepotizem ob njeni zaposlitvi, dobil odpoved zaradi zamujanja na delo.
Sočustvujem s poštarji, ampak stavka in izsiljevanje, da ne bodo več opravljali storitev, bo prizadela predvsem državljane. Naj zahtevajo posodobitev, izboljšanje razmer in izboljšanje opreme, s katero opravljajo svojo službo. Če vlada potrebuje Pošto kot institucijo, da bodo politične stranke imele službe za svoje člane, potem je treba zahtevati podvojitev dobička tega državnega trgovskega podjetja. Če pa razumna politika sprevidi, da je za delovanje države in negovanje demokracije potrebna kakovostna poštna storitev, bo Pošta javni servis, katerega namen bo zagotavljati javno storitev.
Bodimo zelo jasni. Poštne storitve potrebujemo predvsem zaradi države. Pošta namreč opravlja storitve, ki so za državljane v komunikaciji z državo ta trenutek še neizogibno potrebne: davčne napovedi, vabila na volitve, položnice, vabila na sodišča, pri prijavah na razpise in natečaje velja datum poštne pošiljke, zdravstvene izvide vam zdravnik specialist pošlje po pošti … Zato je nesprejemljivo, da državna pošta ne opravlja več učinkovito javnih storitev, ki jih državljani potrebujemo prav zaradi države oziroma zahtev njenih organov. Dokler bo birokracija v Sloveniji temeljila na papirju, bomo pač potrebovali pošto.
Milijonski poštni dobički
Najprej dejstva o Pošti Slovenije: od julija 2002 deluje kot gospodarska družba v stoodstotni lasti Republike Slovenije. To pomeni, da ni javna gospodarska služba, temveč klasična družba z omejeno odgovornostjo. Povedano enostavneje: Pošta Slovenije je kljub svojemu imenu predvsem trgovec v lasti države, pri katerem lahko kupite pralni ali sušilni stroj, motorne žage, vrtalnike, brusilnike, vinjeto, sveče za na grob ali pa potovanje na Hvar, Rab ali Krk, pa tudi ponev s stekleno pokrovko. Za en cent manj kot 1200 evrov lahko kupite celo tekalno stezo za domači fitnes.
Ker ji osnovna dejavnost, katere ime še vedno nosi, ne prinaša dobička oziroma po njenih trditvah ob zdajšnji organizaciji celo izgubo, se je pred nekaj manj kot desetletjem preusmerila v prodajo trgovskega blaga. Podobno kot na primer Petrol in podobno kot mnoge druge evropske pošte. Takrat so namreč opazili, kako spletna trgovina uničuje klasične trgovce, in so svojo priložnost zaznali v paketni dostavi.
Pošta Slovenije ima zaposlenih 6300 ljudi, lani je skupina ustvarila okoli enajst milijonov evrov dobička, koliko milijonov se bo prelilo v državno blagajno, lastnik še ni povedal. Predlani ga je ustvarila devet milijonov, od tega je štiri milijone izplačala svoji lastnici, Republiki Sloveniji. Čeprav je družba lani plače povišala za skupno 6,8 milijona evrov, dva milijona evrov pa namenila za božičnico zaposlenim, ta mesec poštarji vseeno napovedujejo stavko.
Vlada Republike Slovenije prek upravljavca državnega premoženja SDH od Pošte zahteva dobiček, za opravljanje osnovnih poštnih storitev pa podjetje od države ne prejema nobene subvencije. Za opravljanje svojih storitev državno pomoč dobivajo na primer Slovenske železnice in RTV Slovenija.
Dediščina Franca Jožefa
Od časov, ko so Čudežna polja prepevala Poštar zvoni samo dvakrat, do danes se je Pošta v določenem delu močno posodobila. Storitev, kot je raznos pokojnin, je izginila. Obiskovalec težko loči pošto od supermarketa, saj sta pri vsakem okencu na voljo čips in čokolada, tri četrt okenc je praviloma zaprtih in težko je najti kaj, kar je pristno »poštno«. V določenem delu pa je Pošta Slovenija vendarle povsem enaka, kot je bila v času cesarja Franca Jožefa. V mislih imam namreč birokratsko prijaznost in najbolj togo ustrežljivost poštnih uslužbenk, kadar od njih potrebujete pomoč, pojasnilo ali razlago.
Sam delam v panogi, ki jo je odločitev Pošte, da predvsem ob sobotah ne bo več opravljala raznosa časopisov, ker se ji to ne splača, močno prizadela. Seveda je očitek, zakaj se pa založniki ne organiziramo in ne opravljamo raznosa sami, če se nam to splača, povsem legitimen. Za odgovor je spet treba pogledati v preteklost, in sicer v Avstro-Ogrsko, kjer je imela pošta monopol nad distribucijo časopisov. Kolportaža je bila prepovedana, založniki pa se niso smeli povezati med sabo, da bi imeli skupen raznos časopisov. Tako je v Avstro-Ogrski potekal nadzor, saj je oblast prek pošte vedela, kdo je naročnik katerega časopisa. Avstro-ogrska pošta je bila zelo učinkovita, poštarji so javno storitev opravljali dvakrat na dan. Ravno ta avstro-ogrska dediščina je znatno pripomogla, da so se slovenski založniki tradicionalno zanašali na zanesljivost pošte pri distribuciji časopisov.
Zgledi iz tujine
Kako problem izginjanja pisemskega prometa rešujejo drugje? Lani je francoska pošta prejela 900 milijonov evrov pomoči v obliki davčnih olajšav za obdobje štirih let. Namen: za ohranjanje poštnega servisa na podeželju. Belgija je svoji Bpost za obdobje od leta 2016 do 2020 namenila 1,3 milijarde evrov, in sicer zato, da bo opravljala svojo storitev na območju celotne države, tudi distribucijo časopisov. Hrvaška država pokriva strošek opravljanja univerzalne poštne storitve.
Pri nas se še nikoli nismo vprašali, kaj država od Pošte potrebuje in kakšno storitev potrebujemo državljani. O Pošti se pogovarjamo predvsem kot o instituciji, ne pa o kakovosti njenih storitev. Poznavalci državnih podjetij bi to razložili s fevdom, ki omogoča službe političnim kadrom in rekrutiranje kandidatov. Ne bodite namreč presenečeni ob podatku, da je vodja poštne enote v prestolnici svakinja prejšnjega generalnega direktorja, medtem ko je poštar, ki je opozarjal na nepotizem ob njeni zaposlitvi, dobil odpoved zaradi zamujanja na delo.
Sočustvujem s poštarji, ampak stavka in izsiljevanje, da ne bodo več opravljali storitev, bo prizadela predvsem državljane. Naj zahtevajo posodobitev, izboljšanje razmer in izboljšanje opreme, s katero opravljajo svojo službo. Če vlada potrebuje Pošto kot institucijo, da bodo politične stranke imele službe za svoje člane, potem je treba zahtevati podvojitev dobička tega državnega trgovskega podjetja. Če pa razumna politika sprevidi, da je za delovanje države in negovanje demokracije potrebna kakovostna poštna storitev, bo Pošta javni servis, katerega namen bo zagotavljati javno storitev.
