Komarjev let čez kukavičje gnezdo

Škarpeno so zbudili od mrtvih

Objavljeno
21. avgust 2018 18.00
Posodobljeno
21. avgust 2018 20.52
Še Kubanci so se čudili takšni policijski državi. Foto Tatjana Wojčicki Delo
Junaštvo novogoriških policistov v Bovcu je še Škarpeno zbudilo od mrtvih. Če pride majhna oblast iz majhnega kraja v še manjši kraj, je hitro nesreča. Tako lahko povsem razumemo miličnika, če pride iz velike in povrhu še nove Gorice, v majhen Bovec in tam zagleda nevarno skupino očitno drugačnih ljudi, da v takem primeru ukrepa! In kaj, če bi teroristi hoteli ukrasti in speljati bistro Hči planin v črno Afrikozijo, kaj bi potem še teklo pod Solkanskim mostom? Roko na srce, plavi angeli so opravljali službeno dolžnost. Pouk so špricali ravno tedaj, ko so jemali poglavje, da gre lahko v življenju kdaj tudi kaj malce drugače, malce postrani, da smo turizem ljudje... In so naredili, kar so naredili.
Iz popolne godlje so Slovenijo rešili sodniki, ki so naredili dva razreda šole več, pouka niso špricali, imeli pa so tudi 10 ur prednosti, da so lahko prebrali milijone komentarjev po fej in fujbukih, imeli so čas, da so malce stvar pretehtali, se posvetovali, pogledali v knjige, se pustili podučiti in potem so Slovenijo vsaj malce izvlekli iz govna. Ma samo malo. Kajti, pozabimo lahko na zelene plave angele, ki po svoje razumejo svoje poslanstvo. Škarpena in vsi ostali mučeniki navkljub blagomilim izjavam bovškega župana, ki danes zvečer v Čentu na vse pretege opravičuje svojo domovino, nikakor ne moremo biti ravno srečni, da se je sploh začelo, kot se je.
Najprej zaradi policijskih šefov, ki niso samo opravičevali izdanih kazni, ki niso po nobeni mili viži priznali napake in se niti trudili niso, da bi kar koli popravili. Uniformirani zelenci so dobili potuho in še danes mislijo, da so ravnali prav. Še bolj, kot policijski šefi, ki se bodo težko izgovarjali, da so manjkali v šoli, pa je Škarpeno od mrtvih obudil popoln molk slovenske politične vrhuške. Te dni je mnogo prevroče zatopljena v delitev ministrskih stolčkov in ji takšna malenkost, kot so kazni za skupino dobrodelnih plesalcev s temperamentnih Karibov, pomenijo manj kot komarjev let čez kukavičje gnezdo.
Kdo je pravzaprav trenutno šef v državi? Policijska ministrica v odstopu? Odstopljeni premier, ki se uči diplomacije? Mandatar brez ministrov v listnici? Ali pa morda sploh nimamo šefa? Ga nimamo, ker se nihče ni niti zganil! Niti predsednik! Nobenemu se to ni zdelo vredno, medtem, ko je bilo tričetrt Slovenije pokonci in sram za takšno junaštvo. Kot nas je začelo skrbeti, ko smo videli posnetek policistov, ki so dali voziti službeno vozilo mladoletni osebi pod vplivom strupenih hlapov in so vse to celo objavili. Vse zaman, da se drugi naši varuhi še tako dokazujejo in trudijo. Še tako veliki uspehi in dosežki se razblinijo. Škarpena ne verjame, da so policisti, ki ne ločijo, kaj je prav in kaj narobe, ki nimajo pravega metra v sebi, ki so tako birokratsko zatelebanjeni, res sposobni primerno varovati to državo in skrbeti za red. Naj ministrica odstopi? Kako naj odstopi, če odstopa že pol leta, pa ji to nikakor ne uspe, njeni šefi pa so zmeraj znova nagrajeni in pravijo, da bodo še naprej lepo skrbeli za nas, uboge ovce.
Škarpena je prebredla že lep kos (tudi domačega) sveta. In vedno je iz njega v sebi prinesla največje bogastvo, ko je srečala državnega uslužbenca, ki ji je pomagal, jo magari opomnil, a ravnal kot človek. Je treba hoditi v šole, da si človek?