Kolumna: Avtor opozarja, da lahko konec zgodovine zaradi udobja in varnosti oropa človeka pristnega boja za svobodo in dostojanstvo.

Galerija
Dostojanstvo in svoboda, lahko sklepamo iz Fukuyamove analize, sta resnično vredna šele tedaj, ko ju uveljavimo z bojem. FOTO: Primož Zrnec
Stališča, izražena v prispevku, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino in izražena mnenja odgovarja avtor.
Ameriški filozof Francis Fukuyama naj bi slavil konec zgodovine. Tako se glasi običajna interpretacija njegove slavne knjige. Ampak Fukuyamovo ovrednotenje takšnega konca zgodovine je dvoumno.
Misliti nam da že polni naslov Fukuyamove knjige: glasi se Konec zgodovine in zadnji človek. Ta dodatek, »zadnji človek«, namiguje na figuro zadnjega človeka, o kateri je pisal Nietzsche. »Ljudje niso več ne revni ne bogati: oboje je prenaporno,« piše Nietzsche. »Kdo bi hotel še vladati? Kdo še ubogati? Oboje je prenaporno.«
Zadnji človek nastopi tedaj, ko se človeštvo naveliča samega sebe. Ko je človeštvu dovolj spopadov, ko uvidi, da je boj za dominacijo neracionalen in ...